Hoj, res že zellooo dolgo nisem pisala in mi je res žal, da ste morali čakati tako dolgo. No ja, nov del je tu!
NIKA VIDMAR
Tega imam počasi dovolj. Dovolj imam, da se moramo skrivati in čakati, ko pa drugi umirajo v boju. Sedim na svoji postelji in poslušam glasbo prek slušalk. Z mano v sobi sta še Ana in Eva in Sara, fantje so najbrž šli naokoli. Nenadoma pa luči ugasnejo, zasliši se alarm in v sobi začne utripati rdeča luč. "Kaj se dogaja?" prestrašeno zavpije Ana. Panično se oziram naokoli in nato stečem ven. Na hodniku ljudje panično tekajo naokoli in kričijo, meni pa ni nič jasno. Prihitijo Urban, Peter in Vid in zadnji zaloputne vrata. "Fantje, kaj ste naredili?" sumničavo vpraša Eva. "Nič!" zatuli Vid. "Kar naenkrat so začeli tuliti alarmi in te luči," razloži Urban, "pa smo pač pritekli sem." "Tole mi niti pod razno ni všeč," zamrmra Peter. Nenadoma po zvočniku zadoni Phoenixin glas: "Vsi Demoni v svoje sobe in zaklenite vrata. Ostanite mirni. Ponavljam. Vsi Demoni v svoje sobe in ostanite mirni, v sobah pa se nekam skrijte." V naši sobi imamo ogromno omaro in vsi se skrijemo tja. Ravno ko se zaklenemo notri in Vid prižge plamenček v roki, zaslišimo butanje po vratih. Nihče od nas si ne upa niti dihati. "Kje so?!" zavpije neznan glas. "No daj, bodi malo bolj nežen z Demonsko princeso, Semi," mu naroči drug glas. Phoenix? "No daj, princeska, povej, kje so." "Niti sanja se mi ne," trmasto odgovori ona. "Cel, naj jo zadavim?" vpraša Semi. Cel zavzdihne in zaslišimo, kako nekaj prileti ob zid in Phoenix zaječi. "Moj oče ti bo zlomil vrat" zagrozi Phoenix. "Jaz ti ga bom, če pri priči ne poveš, kje so!" zavpije Semi. Mislim, da iščejo nas. "Boš pa končala tako kot tvoja mama," se zasmeji Cel. "Zadnjo priložnost ti dam. Kje so Vidmarjeva, Feniksa in ostali?" "Ne vem, rekla sem..." sope Phoenix. "V redu, reci lahko noč," reče Cel. Vem, da se bo zgodilo nekaj groznega. Pogledam se z ostalimi in vsi prikimajo. Ne bomo dopustili, da nam jo vzamejo. Vsi smo pripravljeni na boj. Peter brcne v vrtata, da ta odletijo s tečajev in vsi poskačemo ven iz omare.
Cel se obrne ravno tako hitro, da ga lahko Urban lopne po obrazu. Peter se požene nadenj z ubijalsko ovijalko, ki raste iz njegove roke, Vid in Sara pa se s plamenom v rokah vržeta na Semija, ta pa le zamahne s svojo debelo roko in oba odnese nazaj. Sara s polno hitrostjo prileti v omaro, Vidu pa se uspe spremeniti v ognjenega ptiča in še enkrat se požene nad Semija. V Semija parkrat pošljem ledene kose, da zatuli, med tem pa Eva in Ana napadata Cela. Semi vse meče naokoli, grozno kriči in kar naenkrat se spremeni v ogromno pošast, Cel pa se spremeni v polno Angelsko formo. Zdaj belo žari, ima oči brez zenic, in iz njih kaplja bela tekočina. Zrasla so mu tudi krila. Zdaj Cel zamahne z roko in vse odnese na drugo stran sobe. Phoenix se počasi pobira, ko se Cel obrne k njej in privzdigne roko, da bi izvedel smrtonosni urok. »Phoenix, pazi!« zakričim na ves glas, Phoenix se obrne, svetloba gre z neizmerno hitrostjo proti njej, nato pa nekaj kakor blisk prileti v Phoenix, da jo podere na tla, a nato urok zadane njega. Phoenixinega očeta.
KAJA ADAMS
Kar naenkrat me grozno zaboli v pljučih, tako da ne morem vdihniti. Drugi imajo enako težavo. Nato hitro vdihnem in izdihnem, delam čisto plitke vdihe, nato pa vedno globje. »Kaj je bilo to?« vprašam. Zmaji se začnejo čudno obnašati. Vsem se kar naenkrat zožijo zenice, se obnejo in s svetlobno hitrostjo odletimo nazaj. »Nekaj se je moralo zgoditi!« zavpije Hope.
NIKA VIDMAR
Čas obstane. Nihče se ne premakne. Zdi se, da sta tudi Cel in Semi v šoku, zato to Vid izkoristi in oba odnese daleč, daleč stran. Kralj leži na tleh. Phoenixina roka švigne k njegovi, da bi utripala srčni utrip, ki ga ni. Tudi diha ne več. Srce se mu je ustavilo. Mrtev je.
Naš kralj, ki je rešil ogromno Demonov, je mrtev. Kralj, katerega zadnja poteza je bila to, da je rešil svojo hči. Phoenix se sesede na kolena in se trese. Solze ji spolzijo po licih in diha vedno hitreje. Nenadoma otrpne in pade, ravno toliko časa je, da jo Vid prestreže. Stečem ven in pokličem pomoč, v sobo pridrvijo zdravniki, nekaj jih gre h kralju, dva pa k Phoenix. Vid jo nezavestno nese v njeno sobo, jaz pa stečem do obveščevalne sobe. Vzamem slušalke, prižgem radio, poravnam mikrofon na slušalkah in poiščem frekvenco za vasico Samorogov. V trenutku dobim kraljico. »Pomoč potrebujemo!« dahnem v mikrofon. »Našega kralja so ubili!« »Takoj pridemo, počakati moramo le še mlajše Demone,« reče ona. »Ni časa! Bodo že sami prišli!« zaječim. Ona nekaj zakliče drugim, nato pa jo spet slišim: »Ostanite močni. Takoj bomo pri vas.« Odložim slušalke. Alarm še vedno tuli. Če tistih dveh ni več, zakaj se potem še ni ugasnil? Poženem se ven iz sobe.