Pisalnica - Otroci polkrvnih 2. del

2.del
(u)živite! <3
---------------
MACK:
»Kdo...Kdo si?«
»Zdelo se mi je, da me ne boš prepoznal, vnuk«
Opotekel sem se nazaj in s tresočo roko pokazal na silhueto: »Vi...Moj dedek?«
Silhueta se je premaknila izpod temnega drevesa in prišla na plano. Bil je moški, precej star in izgledal je tudi izmučen. Imel je ponekod sivkaste lase, in morsko zelene oči, ki so me spominjale na očetove.
Nosil je rumeno ribiško jakno in čudaške, zmahane škornje. Poleg sebe je imel položeno kanglo, v roki pa je držal ribiško palico.
»Ampak mislil sem...Da je moj dedek bog« sem presenečeno izustil in zmajeval z glavo: »Vi ne preprosto ne morete biti...Bog«
»Pač, pa sem« je mrko zamomljal in sedel na morski breg: »Verjameš ali ne, ampak potrebujem tvojo pomoč«
»Bog nikoli ne bi potreboval moje pomoči«
»Pač« je znova kratko odvrnil in me ostro pogledal: »Nehaj se prerekati in pridi sem« mi je zaukazal in potapkal zemljo zraven sebe, čez naj se že usedem poleg njega.
»Nikoli. Niti v sanjah, se ne bom usedel zraven neznanca, ki trdi, da je bog« sem odmajal z glavo in se premaknil za dva koraka nazaj: »Nikoli« sem ponovil.
»Pozabil sem, kdo je tvoj oče...Percy je bil vedno domišljav,« po kratkem premoru je dodal: »Ampak pameten in zanesljiv. In zato potrebujem tvojo pomoč«
Globoko sem vdihnil in sedel poleg njega.
»Stvar je taka...« je začel
-------------
ANNY:
»On....Še enkrat prosim povej!« sem vzkliknila.
Na srečo sva bila z Mackom sama v hiši, drugi so še vedno jedli ali se pogovarjali.
»Ampak povedal sem ti že milijonkrat!« je odkimal in se vrgel na posteljo: »Ne da se mi še enkrat« je zamomljal v strop.
»Prav, torej govori samo, ali sem prav razumela,« sem predlagala.
Vstal je in zaškratal z zobmi: »Prav, ampak, ali lahko to delava med potjo?«
»Se že odpravljava?«
»Pomembno je,« je rekel: »Zanj in za najinega očeta«
Prikimala sem v razumevanje in šla do omare, ki mi je pripadala.
---
»On te je torej poiskal, da bi ti rekel, da morava midva skupaj na pot, da bi rešila podzemlje in Olimp in nebo in morje?« sem se prepričevala in ga spraševala, kot majhen radoveden otročiček, ki mora svoj nos vtakniti v vsako stvar.
Sonce je zdaj že popolnoma potonilo pod morjem. Vsi taborniki so se vrnili nazaj, kar nama je dalo še več samozavesti: Pravi čas sva štartala, pravočasna bova tudi na koncu.
»Ja« je rekel, ter preskočil kamen, ki mu je bil na poti.
Prešla sva že skozi meje tabora, in izvlekla orožje. Mack Plimni tok, očetov meč, ki mu ga je podaril, jaz pa sem v roki držala meč iz stigijskega železa, ki ni mogel spreminjati oblike.
Oprezovala sva za kakršnokoli sumljivo senco, ki bi naju želela napasti. Takoj sva se iz nedolžnih otrok prelevila v leva, ki bosta napadla vsako nevarnost.
»in imava le en mesec?« sem znova vprašala, strmeč v vsako drevesno deblo in vsak dokaj velik grm.
»Ja« je ponovil: »Vse jasno?« je vprašal, a ni počakal na moj odgovor. Pognal se je v tek, jaz pa za njim, presenečena, zakaj tečeva in zakaj preprosto ne hodiva.
Zadihana sva pritekla do mesta, kjer naju je skoraj zbil avto, ko se nisva pravočasno ustavila.
»KAJ pa je bilo TO?!« Sem nejevoljno zarenčala nanj in hitro stlačila meč nazaj v žep. Saj, smrtniki ne bodo videli mečev, videli pa bi še nekaj bolj čudnega. Tako ali tako sva bila že dovolj zanimiva, tudi brez mečev z ostrimi konicami.
»Zdelo se mi je...Nič« je zamomljal in me prijel za roko, ko sva hodila naprej po pločniku. Izmikala sva se mnogim pijancem, ki so za mano kričali neumne besede, ter mamicam z majhnimi otroki, ki so kazali na naju.
»Ni še vse jasno« sem rekla, ko sem vendarle spet prišla do sape, ter lahko normalno dihala.
»Ni?« je razdraženo vprašal in se ustavil.
»Kaj morava rešiti najprej?« sem vprašala in se zavrtela naokoli z iztegnjeno roko: »Imava veliko možnosti-nebo, morje, podzemlje in Olimp«
»Najbliže sva Olimpu«
Pokazal je na velikansko zgradbo, na kateri se je bleščal napis: »Empire State«
----------


Upam, da vm je blo všeč! Vsak lajk in komentar mi bosta polepšala dan!
Res ste srčki, da ste prebrali do konca!
LYYYYY