Hajj<3No za tiste k ste dementni (haha ne resno vzet hecam se ;)) itak vem da se noben nč ne spomne hihi tkoda bo tuki mal prejšnega zadnjega odlomka ;) Uživajte v branjuu<3
***
*i*Prejšnjič...*i*
Daj no. Začni naprimer... z imenom tvoje sestrice! Saj si govoril o njej?"
Pogledal me je in za trenutek okleval.
"Prav no..."
Nasmehnila sem se.
"Lisa. Lisa je bila."
*****
Pred očmi se mi je zameglilo. Zasmejala sem se. Moj smeh mi je zvenel tuje. Kot bi se smejalo na tisočine zoprnih vran. Saj se vendar heca mar ne? Reyn poleg mene me je čudno pogledal.
"Lady... si v redu?"
Dotaknil se je moje tačke a jaz sem jo iztrgala iz prijema.
"Hecaš se ne?"
Pogledala sem ga z silno resnostjo kar ga je nasmejalo. A, ko se moj pogled ni sprostil me je Reyn začudeno pogledal.
"Zakaj si tiho?! Odgovori mi!"
V mojih očeh je vladal bes. V meni pa vihar čustev katerih nisem zadrževala.
"Lady..."
"ODGOVORI MI!"
Sem zakričala. Še nikoli se nisem slišala tako kričati.
"Ne! Ne hecam se prav? Ampak zakaj? Zakaj tak izpad?" solze so mi polzele po licih. "Lady kaj se dogaja?"
Zastokala sem in obraz zakopala v tačke. Še sama nisem vedela zakaj. Mogoče zato, ker me je tako motilo, da je bil pes v katerega sem bila noro zaljubljena brat od moje najboljše prijateljice, za katero nevem, če jo bom še videla, poleg tega pa me preganja v sanjah kot oseba, ki mi nikoli ni stala ob strani. Še več solz mi je spolzelo po licih. To preprosto ne more biti res!
"Lady lahko prosim poveš kaj te muči?"
Vedela sem, da je Reyna skrbelo zame. Vedela sem, da si mi želi pomagati. Po svoje si ni zaslužil mojega kričanja. A nisem si mogla pomagati.
"Lady, prosim."
Slišala sem njegov proseč glas.
"Prosim. Ljubim te. In vedno te bom. Samo povej mi kaj je narobe. Skupaj bova rešila vse."
Hotela sem reči enako. Hotela sem zakričati, da ga ljubim. Da je vse na kar si želim na svetu to, da bi bila z njim. Ampak nisem mogla. Še več solz je priteklo iz mojih že čisto suhih oči.
Nisem ga hotela prizadeti. Ampak ni poznal moje zgodbe. Ne morem biti z njim dokler ne najdem Lise. Ne morem. Vsakič, ko ga bom poljubila mi bo pred očmi zaplesala Lisa. Ampak ne tista, ki sem jo poznala temveč tista iz sanj. Tega ne bom mogla gledati. Pa, če se bom zato odpovedala osebi za katero bije moje srce.
"Lady prosim, kaj se dogaja?"
Šele zdajle sem se zavedala, da je poleg mene še zmerom Reyn. Čas je, da mu povem. Da mu povem resnico, katero bom potem obžalovala.
"Reyn oprosti," sklonila sem glavo saj je bil že pogled v njegove oči preveč zame. "Jaz... ne morem biti s tabo Reyn. Oprosti. Upam, da mi boš kdaj lahko odpustil."
Nastala je tišina. Reyn se niti oglasil ni. Dovolila sem si pogled k njemu. Njegove oči so izgubile lep črn lesk v očeh. Zdelo se mi je, da so sive. Niti pogledal me ni.
"Reyn?"
"Zakaj?"
Prestrašila sem se ob tako nenadnem vprašanju. Tokrat je strmel vame. Niti pomežiknil ni. Njegov pogled je bil neizprosen in nekaj najslabšega kar sem videla v življenju.
"Jaz..."
"ZAKAJ? ZAKAJ NAENKRAT TO?"
Ni kričal. Samo njegov glas je bil tako grozeč, da bi bilo lažje, če bi se preprosto drl naravnost vame.
Samo en izhod je bil iz vsega tega. Ena rešitev za katero si ne bi nikoli odpustila.
"Zato... zato, ker te ne ljubim več Reyn. Oprosti."
Ni bilo besed kako brezvezno, neumno, žalostno in obupano sem se takrat počutila. Poskusila sem ohraniti resen obraz, brez solz a to ob Reynovem obrazu skorajda ni bilo mogoče. Njegove oči so bile prazne. Obraz resen. Nobenih solz ni bilo. Le neizrečeno sovraštvo, ki ga je v tistem trenutku čutil do mene.
"Oprosti Reyn jaz samo..."
Nisem dokončala stavka saj je Reyn v enem koraku izginil iz šotora brez, da bi karkoli rekel. V tistem trenutku se nisem mogla več zadržati. Po licih so se mi usule solze in kapljale na moj kožuh.
"Vse si uničila Lady," ta misel je bila neizprosna. "Vse."
*****
So deep.:sob:
Lov ju<3