Živjo!
V prejšnjem delu je naša glavna psička dobila idejo za pobeg. Bomo videli kakšna bo ta ideja!

Lisa je presenečeno zrla vame. Njene velike črne oči so bile še dvakrat večje kot ponavadi. "No! Ali boš povedala ali kaj?! Kako misliš pobegniti?!" To je tako glasno zalajala, da me je bilo kar strah, da jo je kdo slišal. "Ššš. Pazi, vsi te bodo slišali. Saj ti bom povedala. Najprej pa mi povej. Ali vas vsak dan še spuščajo na veliko dvorišče pred zavetiščem?" Presenečeno me je pogledala. "Ja, zakaj sprašuješ? Sploh pa... Kako veš za veliko dvorišče pred zavetiščem?" Je vprašala Lisa, ki seveda ni vedela, da tu nisem prvič. A zdaj ji o tem še nisem hotela govoriti. Bil je preveč boleč spomin. "Saj je vseeno. Kdaj pa naj bi šli na veliko dvorišče?" Sem vprašala Liso in najprej se mi je že zdelo, da bo iz mene še naprej hotela izvleči kako vem za dvorišče a ona na moje olajšanje ni vrtala naprej. "Zdaj zjutraj, in še potem popoldne." "Prav. Tam ti bom povedala za svojo idejo. Najprej pa se moram prepričati če je sploh izvedljiva." Sem zaključila s tonom, ki je dajal vedeti da ne bom povedala nič več. Zdelo se mi je, da sem Liso malo užalila in bilo mi je žal a ona mi je le pokazala hrbet in legla. Pojedla sem še malo briketov čeprav nisem čutila ravno močne lakote. Kmalu so se spet zaslišali koraki in v pristor je vstopil visok debelušen človečnjak na katerega me ni vezal ravno lep spomin saj sem se še zmerom spomnila njegove brce. Spet je zavladala tišina. Človečnjak je začel odpirati vratca kletk in psi so počasi stopili ven a noben si ni upal stopiti še enega koraka dalje. Tudi moja vratca so se odprla in stopila sem ven. Zaznala sem ves strah, ki so ga čutili vsi poleg mene. A mene ni bilo strah tega groznega človečnjaka. Nikoli me ni bilo strah človečnjakov. Vedela sem, da so grobi samo zaradi tega ker v sebi čutijo neznanski obup. In zato so se mi prav smilili. Želela sem si, da tega ne bi čutila saj sem vedela, da navaden pes tega ne čuti. A jaz sem. In zaradi tega sem se vedno počutila posebno a kaj bi dala, da tega mojega občutka ne bi bilo. Iz razmišljanja me je zdramilo škripanje starih vrat v levem kotu, ki jih je odpiral debelušen človečnjak. Skoznje je prodrla svetloba in ne, da bi si pustili dvakrat reči so vsi psi stekli skoznje na svež zrak. Le Lisa je malo počakala a, ko je videla še mene, kako sem še sama stekla skozi vrata mi je tudi ona sledila. Pritekla sem na veliko dvorišče in vse je bilo točno tako kot sem se spominjala. Razmajana pasja uta ob ograji, visoka zelena drevesa, staro pasje igralo in še nekaj ob čemer me je zmrazilo, a na točno to sem računala...