Začutila sem Liso poleg mene. "Kaj se dogaja? Zakaj strmiš v ograjo?" Ja prav ste slišali. Strmela sem v navadno leseno ograjo, ki se ji je na nekaterih mestih že luščila barva. A jaz sem še predobro vedela, da ta ograja ni čisto navadna ograja, čeprav na prvi pogled deluje tako. Stopila sem bližje ograji pri tem pa še z zmerom povito tačko stopila na žebelj in strašno me je zabolela. A zdaj mi je to delalo še najmanjšo težavo. Ko sem bila tako blizu ograje sem lahko brez težav opazila nekakšen rdeč madež na ograji, ki ga je bilo lahko opaziti saj je dobro izstopal iz normalno rjave ograje. In jaz sem še predobro vedela kaj je ta rdež madež. Bila je kri. Posušena kri, če smo natančni. Spet sem zaslišala Liso, za katero sem vedela, da jo skrbi zame a zdaj sem si želela, da bi bila tiho. "Kaj se dogaja?!" Je zalajala tako glasno, da sem bila prepričana, da jo je slišal vsaj kakšen pes. Jezno sem se obrnila. "Tiho bodi! Hočeš, da naju kdo sliši in s tem privabi še človečnjake?!" Tudi jaz sem to zalajala s silovito glasnostjo in poleg tega še z glasom, ki mi sploh ni bil znan. Bil je grob, jezen in neusmiljen. Lisa je sklonila glavo in v tistem trenutku sem se zamislila kako se je vedno podredila samo, ko je nekdo malo povzdignil glas nad njo. Bilo mi je žal, da je tako ampak nisem vedela kaj naj še rečem zato sem se ji tiho opravičila. "Oprosti. A zdaj mi ne moreš pomagati. Samo nekaj morem raziskati pa ti bom takoj razložila kaj se dogaja." Upala sem, da me bo razumela zato sem se spet obrnila proti ograji. Tačko, ki ni bila povita sem dvignila proti posušeni krvi in jo s krempljčki rahlo popraskala dol. Posušena kri se je odluščila in zdaj sem se spet spomnila vsega. Na plano je privrel grozen spomin, ki sem ga več tednov, mesecev, celo let tlačila nekam globoko v podzavest. Točno sem vedela kaj moram storiti. Sprehodila sem se vzdolž ograje in prišla do mesta kjer je bila ograja rahlo zaraščena z bršljanom. Obrnila sem se k Lisi. "Tukaj! Pridi pobegnili bova!" Lisa je tako hitro dvignila glavo in s svojimi črnimi zrla vame. Nič ji ni bilo jasno a hitro je pritekla k meni. A v tistem trenutku so se vrata odprla in na dvorišče je stopil visok debelušen človečnjak. Zažvižgal je, vsi psi so stekli noter skozi vrata in priložnost je bila izgubljena...