Skupaj z Liso sem stopila skozi vrata nazaj v prostor in človečnjak je za mano zaloputnil vrata. Bila sem prestresena. Nisem mogla jasno razmišljati. Lisa poleg mene me je gledala tako kot, da je z mano nekaj hudo narobe. To me je še bolj jezilo. "Kaj je?!" Sem izbruhnila kot vulkan, ki v sebi ne more več zadržati svojih občutkov. "Nič! Samo skrbi me zate! Gledaš kot, da bi videla nekoga umreti..." Stavka ni dokončala saj sem jo jezno prekinila. "Ne veš kaj se dogaja, prav? Zato bodi raje tiho!" Lisa je osuplo strmela vame. Zdelo se mi je, da so se ji njene črne oči lahno zalesketale kot, da bi bila na robu solz. A tokrat mi ni bilo žal. Nisem čutila nobenega obžalovanja, ker sem prizadela čisto novo prijateljico. No, ne vem, če ji lahko še rečem prijateljica. Prepričana sem, da jaz zanjo to nisem več. Stopila sem proti svoji kletki in človečnjak mi je zapahnil vratca. Legla sem tako, da sem v glavo položila na svoji tački. Bila sem tako izmučena. Čeprav nisem imela pravega razloga za izmučenost. In nenadoma sem spet zajokala. Spet so iz mojih oči pritekle debele pasje solze. Ne smem jokati, ne smem! Sem rekla sama sebi a po svoje, sem pomislila, zakaj pa imam solze, če ne za to, da jokam. Pogledala sem proti Lisi. Bila je s hrbtom obrnjena proti meni. Zamislila sem se. Je res vredno zaradi enega strahu, ki sem ga že vrsto let skrivala v sebi izgubiti prijateljico? Ne, ni! In tako sem vedela kaj bom naredila. "Lisa!" Sem jo poklicala. A ni se odzvala. "Prosim poslušaj me." Še zmeraj nič. "Lisa, tako mi je žal! Prosim odpusti mi. Ugotovila sem, da ni vredno izgubiti take prijateljice kot si ti. Vse ti bom povedala, prav? Ampak samo, če me boš poslušala." Čakala sem, in Lisa se je na mojo srečo obrnila k meni. "Poslušam te." Je rekla in začela sem...