DOBER DANNN!! SPET NAZAJ :cold_sweat: po skoraj enmu mescu spet nov del, upam da vam bo usec, nevem zaka word tolk zamenjuje znak " ampak ja


Stopila sem iz sobe in takoj obstala. Na drugi strani hodnika, pri avtomatu za kavo, je stal isti moški, ki sem ga videla na vlaku. Najprej sem mislila, da se mi meša. Po vseh teh dogodkih bi bilo to še najbolj logično. Ampak ne. Bil je on. Enaka siva jakna, enak prazen pogled. Gledal je naravnost vame. "Kaj za vr-" sem rekla preden me je prekinila policistika "Mlada dama, ne govori se tako!" Ignorirala sem jo in še enkrat pogledala proti avtomatu. Moškega ni bilo več. Kot da bi se v tistih nekaj sekundah razblinil. Nisem vedela, ali sem nora ali pa se je res zgodilo nekaj, česar si nisem znala razložiti.Ignorirala sem jo in še enkrat pogledala proti avtomatu. Moškega ni bilo več. Kot da bi izginil v zraku.
"Si vredu?" me je vprašala policistka Nerilič. Nisem vedela, kaj naj odgovorim. Če bi ji povedala, da sem ga spet videla, mi verjetno ne bi verjela. Že tako sem imela občutek, da sumijo mene. »Ja...« sem tiho rekla. Pogledala me je za nekaj sekund, nato pa poklicala drugega policista. "Pospremite jo do izhoda." je temno rekla.

Policist je samo pokimal in začela sva hoditi po hodniku. Ves čas sem gledala naokoli. Vsak kotiček se mi je zdel sumljiv. Ko sva prišla do glavnega vhoda, sem obstala. Pred policijsko postajo je bilo parkiranih več avtomobilov. Ljudje so prihajali in odhajali. Med njimi sem ga spet zagledala. Roke sem si podala v suknjič in začela iskati telefon. Policist je rekel "Ali pridejo starši?" Telefona nisem našla, pogledala sem navzgor, tokrat je moški stal na drugi strani ceste. Ko je opazil, da ga gledam, se je obrnil in začel hoditi stran. Spet sem naredila isto napako. Nisem razmišljala. Ponesel me je adrenalin. "Počakajte!" sem zaklicala.

Ne da bi razmišljala, sem stekla za njim. »Hej! Kam pa greš?« je za mano zaklical policist.
Nisem ga poslušala. Zakaj ga bi? Moški je zavil za vogal stare stavbe, tovarne jekla. Tekla sem hitreje, srce mi je razbijalo kot noro. Ko sem prišla za vogal... ga ni bilo. Ulica je bila prazna. Le rahel veter je premikal liste po tleh. Brcnila sem v steno, prevzela me je neka jeza, vedela sem da skriva vse odgovore, zakaj mi sledi? »Nemogoče...« sem si zašepetala.
»Sem ti rekel, da se ustavi!« je zadihan pritekel policist. »Kaj sploh počneš?« Še vedno sem gledala po ulici.

»Bil je tukaj." sem rekla z tresejočim glasom »Kdo?« je odgovoril policist.
»Moški... isti kot na vlaku.« Polciist je pogledal okoli sebe. »Tukaj ni nikogar.«
Takrat sem pogledala proti tlom. V majhni luknji v steni je ležalo nekaj.. Majhen, prepognjen listek. Pobrala sem ga in ga odprla. Na njem sta bili napisani samo dve besedi. JUŽNI GALEB
Pod napisom je bilo z drobnimi črkami dopisano še nekaj.
Če želiš odgovore, pridi sama.