Pisalnica
Po 100 letih nov del!
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------Ustavila sem se na Polju. Nič se ni zgodilo. Nobenih plamenov, nobenega glasu. Bila sem jezna. Kaj se je zgodilo? Ethan mi je zaklical od roba polja. "Ej, Kyra! Pridi nazaj! Misli ti bere! Prosim!" Zvenel je obupano. Počasi sem stopala na gozdno mejo. "Kaj se je zgodilo?" Ponovim stavek iz mojih misli. "Saj so nas svarili. Tu so se rodbine znanih in premožnih družin vedno naseljevale. Nihče ni preživel." Nekaj trenutkov sem bila tiho. Morala sem premisliti o povedanem. Ampak... to pomeni, da tudi mi ne bomo preživeli?" Vprašam z velikim cmokom v grlu. Ethan je samo zmajal z glavo. Nato pa mi je rekel "Ampak oni niso imeli znanja, ki ga imamo mi. Oni si niso znali zgradit koče iz lesa. Oni niso bili taki številni. Pridi!" Sledila sem mu v gozd. "Tukaj sedaj gradimo majhne hiške iz preprosto skupaj spetih kosov lesa. Svojo sem že naredil. Lahko ti pomagam. V pol ure je bila hišica postavljena. V njej ni bilo veliko prostora, torej za spalko, majhne osebne stvari in nič drugega. Prav bedno je bilo tudi to, da v hiškah nisi mogel hoditi vzravnano. Moral si počepniti. Na eni strani je bilo odprto, zato je hiško vedno prav neprijetno prezračevalo. Les je ves čas šklepetal. Ne, ni bilo ne prijetno, ne udobno. Pa vseeno bolje kot to, da spimo zunaj, brez vsega.
Zjutraj sem se zbudila. Je bilo sploh jutro? Nisem bila prepričana. V tem gozdu je bila vedno tema. Stopila sem ven. Ne, ni bilo še jutro. Bilo je sredi noči. Vse je bilo tiho. Le nekaj velikega je hodilo po gozdni poti, nkaj deset metrov stran. Odtihotapila sem se tja. Osupnila sem ob pogledu na žival, ki je stala pred mano. Črno telo se ji je bleščalo. Orjaška krila so se ji dvigala v zrak. Jaz sem ji segala samo malo višje od kolena. Žival je zarjovela. Njeni čekani so bili orjaški. Bil je samorog. Všoli smo se učili, da samorogi niso pravljična bitja, ampak pošasti iz more. In takrat me je zagledal.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------Ustavila sem se na Polju. Nič se ni zgodilo. Nobenih plamenov, nobenega glasu. Bila sem jezna. Kaj se je zgodilo? Ethan mi je zaklical od roba polja. "Ej, Kyra! Pridi nazaj! Misli ti bere! Prosim!" Zvenel je obupano. Počasi sem stopala na gozdno mejo. "Kaj se je zgodilo?" Ponovim stavek iz mojih misli. "Saj so nas svarili. Tu so se rodbine znanih in premožnih družin vedno naseljevale. Nihče ni preživel." Nekaj trenutkov sem bila tiho. Morala sem premisliti o povedanem. Ampak... to pomeni, da tudi mi ne bomo preživeli?" Vprašam z velikim cmokom v grlu. Ethan je samo zmajal z glavo. Nato pa mi je rekel "Ampak oni niso imeli znanja, ki ga imamo mi. Oni si niso znali zgradit koče iz lesa. Oni niso bili taki številni. Pridi!" Sledila sem mu v gozd. "Tukaj sedaj gradimo majhne hiške iz preprosto skupaj spetih kosov lesa. Svojo sem že naredil. Lahko ti pomagam. V pol ure je bila hišica postavljena. V njej ni bilo veliko prostora, torej za spalko, majhne osebne stvari in nič drugega. Prav bedno je bilo tudi to, da v hiškah nisi mogel hoditi vzravnano. Moral si počepniti. Na eni strani je bilo odprto, zato je hiško vedno prav neprijetno prezračevalo. Les je ves čas šklepetal. Ne, ni bilo ne prijetno, ne udobno. Pa vseeno bolje kot to, da spimo zunaj, brez vsega.
Zjutraj sem se zbudila. Je bilo sploh jutro? Nisem bila prepričana. V tem gozdu je bila vedno tema. Stopila sem ven. Ne, ni bilo še jutro. Bilo je sredi noči. Vse je bilo tiho. Le nekaj velikega je hodilo po gozdni poti, nkaj deset metrov stran. Odtihotapila sem se tja. Osupnila sem ob pogledu na žival, ki je stala pred mano. Črno telo se ji je bleščalo. Orjaška krila so se ji dvigala v zrak. Jaz sem ji segala samo malo višje od kolena. Žival je zarjovela. Njeni čekani so bili orjaški. Bil je samorog. Všoli smo se učili, da samorogi niso pravljična bitja, ampak pošasti iz more. In takrat me je zagledal.
Moj odgovor:
Vampiree4Life
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
vera
plisss rabm nasveteee!
torej prihajam iz neverujoče družine ampak jst verujem v boga. vsak večer molim se z njim pogovarjam hodim v cerkev... ampak starši ne vejo da jst molim pa to in bi jim ful rada rekla ker želim da se tud oni povežejo z bogom ampak me je strah ker se bodo norčevali oz. me ne bodo jemali resno. hodm tud na krščanske tabore ampak starši mislijo da hodm tja sam zarad družbe saj me je tja prepričala moja najboljša prijateljica. ampak tja hodm zato ker se še bolj zbližam z bogom. tko da plis povejte kaj naj nardim!
hvala, če mi boste odgovorili
torej prihajam iz neverujoče družine ampak jst verujem v boga. vsak večer molim se z njim pogovarjam hodim v cerkev... ampak starši ne vejo da jst molim pa to in bi jim ful rada rekla ker želim da se tud oni povežejo z bogom ampak me je strah ker se bodo norčevali oz. me ne bodo jemali resno. hodm tud na krščanske tabore ampak starši mislijo da hodm tja sam zarad družbe saj me je tja prepričala moja najboljša prijateljica. ampak tja hodm zato ker se še bolj zbližam z bogom. tko da plis povejte kaj naj nardim!
hvala, če mi boste odgovorili
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(47)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(66)
Nič posebnega , že vse vem.
(27)
