Okusila je postano slino v ustih. Zavohala je vonj po starem, veliko uporabljenem prostoru, ki so ga poslušali prezračiti, a se vonj ni dal. Zaslišala je oddaljene glasove, in sodeč po njihovem tonu so bili veseli. Kot majhni otroci, ki se igrajo. Začutila je tresljaje pod sabo, tresljaje nad sabo, vse okoli nje se je treslo. Nenadoma se je spomnila kje je. Bila je v avtodomu, daleč stran od mame, od doma in od resničnosti. Ta misel ji je ugajala, zato se je odločila, da bo vsaj za nekaj časa pozabila na resničnost.
Vstala je iz postelje in se pretegnila. Na tleh zraven pograda je ležal njen nahrbtnik, edine stvari, ki so jo povezovale z domom. Segla je notri in se preoblekla v kratke hlače in majico z naramnicami, saj je bilo v prikolici soparno. Ulegla se je nazaj na posteljo, in ugotovila, da je na strehi prikolice okno. Pogledala je skozi okno in opazovala modro nebo brez oblačka. Vsake toliko je čez odprtino švignila kakšna veja drevesa z iglicami, in takoj je vedela, da so na morju.
Izgubila je občutek za čas in prostor, zato ni vedela, čez koliko časa so se ustavili. Vrata prikolice so se odprla, in notri je vstopil Maks.
“Hej, zaspanka moja. Si se naspala?”
“Jah, še kar.”
“Dobro, ker si spala 15 ur. Ura je že ena.”
Vstala je iz postelje in stopila skozi vrata. Vanjo je butnil topel morski zrak. Globoko je vdihnila in zavohala borovce in morje. Točno to je potrebovala.
Parkirani so bili zraven borovega gozda, z razgledom na obalo, ki se je zdela bližje, kot je v resnici bila. Bili so na robu polotoka, kjer ni bilo ravno veliko drugih turistov, saj je bilo morje tu razburkano in valovito.
Postavili so zložljivo mizo in improvizirali s stoli. Na majhnem plinskem gorilniku so si iz energije sončne celice, ki je bila na strehi prikolice spekli palačinke iz sestavin, ki so jih imeli sabo. To je bil pravi zajtrk za začetek pustolovščine.
Preostanek dneva so preživeli v miru, v tišini ob prikolici na tleh. Zdelo se je, da se nikomur ni ljubilo govoriti, se zabavati ali sploh kaj početi, a v sebi so bili srečni. Tiha sreča, bi lahko temu reklil. Poleg tega pa je vsak potreboval še nekoliko časa in miru, da je pri sebi razmislil, v kaj so se spustili.
Tako so samo sanjarili tja v en dan, proti večeru pa so se odpravili na sprehod do obale. Med hojo po pesku so opazovali sončni zahod in poslušali ptičje petje.
Ravno ko je Nika razmišljala o smislu življenja, in ugotavljala, da ga je zgrešila, je prišel do nje Luka, ji pogledal z travnato zelenimi očmi točno v dno duše in jo prijel za roko.

________________________

nou deu po tko 100 letihh<3
i am sorry da ste rabl tok čakat... a lot is going on these days..