Vzelo mi je sapo. Bilo je čudovito. Povsem črn kamen vsepovsod, in no, nikogar. Osuplo sem pogledala žensko, ki je bila očitno ravnateljica. "Pridita, nista edina nova." Vala sem zgrabila za roko. Od nekod je privršal mrzel veter. lmel je vonj po zatohlem in po smrti. Očitno je tudi on to začutil. Njegove oči so se bleščale v polmraku. Ni me prestrašilo. To sem videvala že pol leta. A on očitno ne. Zakričal je, spustil mojo roko in me s strahom gledal. "Kaj za vraga?! Nora si!" Nikoli mi ni tega rekel. Prvič sem ga tudi slišala klet, ne da bi se opravičil. Ravnateljica se je obrnila in srebrno krilo ji je zaplahutalo. Pogledala sem jo, čakala na potrditev, da sem nora, da sem izmeček, da so se zmotili, ko so me povabili sem, a ni bilo takšnega odziva. Nasmehnila se je in rekla "Veter resnice." Iz žepa je privlekla zeleno stekleničko.Dvignila jo je v višino glave in me pogledala skoznjo. Nato je pogledala še Vala. Nato jo je hitro vrnila tja od koder jo je vzela in se naglih korakov odpravila naprej. Spogledala sva se -in spet je trznil- in stekla za njo. In tedaj sem v gubah krila ravnateljice videla... "Meč imate skritega v krilu!" Sem kriknila. Le pokimala je "Tudi ti si ga boš nosila povsod, le počakaj" Kaj je hotela reči? "Je to tako nevarna šola? Moraš na vsakem hodniku paziti, da te kdo ne napade?" Zasmejala se je a ni mi odgovorila. "Tukaj smo" Na velikem balkonu se je zbralo vsaj sto tako starih kot jaz in Val. Mogoče kakšno leto starejši, ali pa mlajši. Opazila sem dekle, ki je bila popolno nasprotje gradu. Bila je svetla in popolnoma belo oblečena. Zdelo se mi je, da bi znala biti zanimiva. Ko sem hotela stopiti do nje, je ravnateljica stopila na oder. Odkašljala se je in nas pogledala. "V sobah boste ali štirje. Zdaj pa se zberite v skupine, ki bodo ostale naslednjih sedem let" Zgrabila sem brata in ga odvlekla do svetlega dekleta. "Hej, ime mi je Raven. To je moj brat, Val. Bi bila z nama?" Veselo se je nasmehnila. "Seveda! Ime mi je Myrtila. Z veseljem bom z vama! Najti moramo še enega cimra..." Val jo je prekinil. "Fant mora biti in pika" Zasmejali sva se in on je pokazal na enega. "Njega" Odšel je do njega, nekaj časa sta se pogovarjala, in potem sta prišla k nama. "Edward, to je Raven, moja sestra in Myrtila" Njegov nasmeh je bil prikupen. Imel je rjave lase in rjave lase. Lase si je mogel ves čas popravljati z oči, kar je bilo prav prikupno. Na koncu je našel najboljši način, in sicer tako, da si jih je popravil na stran, tako da so mu zakrivali le eno oko. "Ta frizura ti paše" Sem bleknila. Ups. Zasmejal se je. "Torej smo zdaj štirje" Čisto sem se zmedla. "Ja bravo, še nisi odkrila?!" Val se je zasmejal, in jaz sem se mu pridružila. Ko sta druga dva videla, da sva se šalila, sta se začela smejati zraven. Ravnateljica nas je pogledala (vse ne samo nas štiri, da smo si na jasnem) "Tako, zdaj ko smo vsi... Nenadoma je zapihal veter, ki je smrdel po smrti, kot tisti prej. Le,da je bil ta dosti močnejši. V grlu sem imela čuden občutek. Po telesu so mi začele rasti bele dolge dlake, zelo hitro so zrasle. V ustih so se mi zobje daljšali, vid izboljšal. Moje noge so vstale iz čevljev, oziroma, moje šape so vstale iz čevljev. "Jaz sem..." sem začela. Val me je dokončal. "Ti si volkodlak"