Vse so planile iz postelj. Najprej so mislile, da kričim jaz, potem pa so videle, da nisem jaz. Prižgala sem luč. Razgledale smo se po sobi. Najbolj nas je udarilo tisto, kar smo zagledale na zadnji postelji. Ena izmed dvojčic je bila zabodena. Cela postelja je bila krvava. Takrat je druga kriknila.
»Cindy!« Kelly so se iz oči ulile solze, ostale pa smo bile blede in otrple. Nikogar še nisem videla jokati tako, kot Kelly. Zgrudila se je na tla. Takrat so v sobo pridrveli Angelina, Hunter, Victoria in še en učitelj, ki so bili najbližje in so slišali oba krika. Nabralo se je še več učiteljev in poslali so nas iz sobe. Pomagla sem Kelly, da je vstala in odšle smo ven. Sedele smo v prostoru za druženje, zraven jih pa je bilo še nekaj iz drugih sob. Kelly je ihtela. Nakaj časa je jokala, potem pa je nehala. Zdelo se mi je, da so zdaj, ko smo čakali, minevale ure, ne le minute. Bili smo tiho, edino kar se je slišalo je bilo Kellyino tiho hlipanje. Mučno tišino je prekinila Angelina, ki je prišla po hodniku.
»Kelly pridi z mano. Ostali pa se zaposlite. Mogoče boste tu do jutra,« je rekla. Kelly je vstala in odšla z njo. Takrat je pogovor načel Hunter.
»Kaj se je sploh zgodilo?« je vprašal. Namenila sem mu mrk pogled.
»Slišale smo krik in se zbudile. Cindy je bila zabodena. Ne vem zakaj ali kako,« je rekla Emma.
»Moralo je biti grozno,« je rekla ena Victoriinih prijateljic, Emely. Kaya je pokimala. Jaz se nisem zmenila zanje. Le prazno sem strmela v tla.
»Kaj pa tebi Paige?« je vprašal Dave. Najraje bi ga zadavila. Namenila sem mu prazen pogled, ki so ga drugi tudi videli.
»Grozno. Zakaj sprašuješ?« sem mu rekla mrko. »Kako bi bilo tebi?!«
»Oprosti no. Samo vprašal sem,« se je branil.
»Zakaj pa ste vi sploh tu? Vi, ki niste iz naše sobe,« je vprašala Kaya.
»Radi bi vam delali družbo. Pa še, če se tu okrog potika morilec, ne moremo mirno spati,« je rekel Hunter. Emely je pritrdilno pokimala.
»Lahko govorimo o čem drugem? Rada bi pregnala mračne misli,« sem tiho rekla.
»Kako to, da tvoj vilinski sluh ni slišal morilca, ki se je prikradel v sobo?« je vprašala Victoria. Nisem nameravala povedati, da sem bila zunaj sobe. Vsi so me pričakujoče pogledali.
»Imela sem moro,« sem rekla in zaškrtala z zobmi. Victoria je nehala drezati in Emma je zamenjala temo pogovora.
»Se veselite božiča in plesa?« To je bila najolj pozitivna stvar, ki jo je lahko rekla. Nekako smo se vsi malo sprostili.
»Božiča ja, plesa ne,« sem odgovorila.
»Jaz se obojega,« je rekla Victoria.
»Jaz samo božiča,« so rekla ostala dekleta.
»Jaz se obojega,« je rekel Hunter. Ostali fantje se niso veselili plesa. Niso marali plesati in nekateri so celo špricali trening in so rekli, da bodo na ples zboleli. Ob tem smo se vsa dekleta smejala. Sploh nismo opazili, da je sonce vzšlo. Takrat je spet prišla Angelina.
»Pojdi Kelly. Danes ni pouka,« je naznanila. To je sprožilo val navdušenje med nami in odločili smo se, da bomo cel dan tu in se šli razne igre. Kelly je spet prisedla k meni in opazila sem, da ima temne podočnjake. Zdaj ni več jokala, a se ji je poznalo, da je. Zdelo se mi je, da se je sprostila, ko je ni nihče vprašal, kaj je bilo in kam je šla. Potem smo imeli kosilo. Zapustili smo prostor za druženje in odšli v jedilnico. Pri jedi sva sedeli skupaj. Kelly in jaz.
»A ti greš na božične počitnice domov?« je vprašala. Božične počitnice so bile na tej šoli od 26. decembra, do 3. januarja. Odkimala sem.
»Jaz grem,« je rekla. »Imeli bomo pogreb.« Besedo pogreb je oblikovala z ustnicami. Pokimala sem in ji položila roko na ramo. Opazila sem, da je komaj kaj pojedla, in, da je v obraz skoraj zelena.
»Si dobro?« sem jo zaskrbljeno vprašala.