Vse je spet dobilo obliko. Pogled sem odmaknila od krogle. Ozrla sem se okrog sebe. Vsi so bili enako otrpli in so umikali poglede s krogle. Kaya se je obrnila k meni in s tresočimi ustnicami vprašala: »Kaj je bilo to?«
»Ne vem,« sem zašepetala. Potem je pred mize stopila ženska. Imela je sive lase, spete v tesno figo, po njenih laseh pa se je vlekel pramen zlatih las. Vsi v dvorani smo poglede obrnili k njej. Odkašljala se je.
»Se vam opravičujem za kroglo.« Pokazala je na kamen. »Bilo je nujno.« Ni pa povedala zakaj. Predvidevala sem, da je ravnateljica. »Dobrodošli na Evermore, na akademiji za magična bitja!« Vsi smo zaploskali, a je nadaljevala. »Naj vam pojasnim, kako vse na tej šoli deluje.« Tišina. »Najprej bivanje. Bivali boste v sobah po pet, ki bodo razdeljene po hodnikih. Kasneje bom določila, kako boste po sobah in po hodnikih.« Naredila je kratek premor. »Kar pa se tiče vaših moči… Imeli boste sprejemni preizkus, kjer bomo določili, katero bitje ste.« Spet smo zaploskali. »Zdaj bom začela klicati vaša imena po hodnikih, sobo pa boste našli sami, saj na vratih pišejo imena.« Naštela je nekaj imen. Potem je prišel na vrsto hodnik v katerem sem bila jaz. »Emma Helen Clapton, Kelly Les, Dave Paterson, Victoria Walker, Kaya Bella Brown, Kayl Hunter, … in Paige Hill v hodniku Trnov in Vrtnic.« Kaya me je pogledala z žarečimi očmi. V istem hodniku sva. Nenadoma mi je dala petko.
»Skupaj sva,« je zašepetala. Pokimala sem in se ji nasmehnila. Vse skupaj je minilo hitro. Potem pa je ravnateljica dvignila roke in zaklicala: »Naj se pojedina začne!« V dvorano se ustuje ogromno natakarjev, ki obkrožijo vse tri mize. Na mizah se znajde pojedina, dobrotevseh vrst. Planemo na hrano, kot da že dolgo nismo ničesar jedli. Še nikoli nisem jedla boljše hrane, kot sem jo sedaj. Bilo je res odlično.

Po pojedini so nas poslali na hodnike v sobe. S Kayo sva na hodniku našli najini imeni na isti sobi; na sobi Modrih vrtnic. Tako so jo poimenovali. Vstopile smo. Osuplo smo se razgledale po sobi; bila je velika in razkošna, z veliko kopalnico. Vse rjuhe so bile pastelno modre in ob posteljah so bile bele nočne omarice, na katerih so bila naša imena. V belih omarah z našim imenom, so bila oblačila, ki so nam bila čisto prav, in so bila taka, ki smo jih rade nosile. Seveda smo tam našle tudi šolsko uniformo. Zdelo se mi je resnično čarobno. V sobi so bila tudi velika steklena vata, ki so vodila na balkon. Naš hodnik je imel v prostoru za druženje nekaj foteljev, čajnih mizic, revij in knjig. Bilo je očarljivo lepo. Še v naši graščini nisem videla takega razkošja. V naši sobi pa smo bivale; jaz, Kaya, Emma ter dvojčici Cindy in Kelly.
Ker je bil večer in smo bile utrujene, smo se odpravile spat. Za prho se nismo prepirale, naprej smo pustile Emmo, ki je že skoraj zaspala. Kayina postelje je bila zraven moje. Moja je bila ob steni pri vratih, Kayino pa so od moje ločevali obe nočni omarici in najini omari. Kaya je na tleh po prostoru med njima razporedila karte in šli sva se vojno. Igrali sva jo približno do desete zvečer. Potem sva odšli spat. Takoj, ko sem se vrgla na posteljo, sem utonila v spanc brez sanj.