*b*30. POGLAVJE: Kača*b*


*b*Kaya*b*
Vstopila sem, Loyd pa je okleval.
»Zaupaj jima,« sem rekla. »Paige jima je.«
»Paige kdaj zaupa tudi napačnim ljudem,« je odvrnil, tako tiho, da sem ga slišala le jaz. Vedela sem, da je nesrečen. Vedela sem tudi, da ima prav. Ampak on ni vedel vsega. On ni vedel tistega, kar sem vedela jaz. Pa tudi jaz nisem vsega. Nihče ni. A morda sta onidve vedeli kaj več.
Angelina je bila še vedno bleda, starka pa nama je rekla naj sedeva. Loyd se je spet obotavljal.


*b*Loyd*b*
Imela sem slab občutek o tem. Kaya je ustrežljivo sedla. Počasi sem ji sledil. Vilinka je sedla nasproti mene in me gledala, a sem pogled upiral v mizico med nami.
»Dober fant si, Loyd,« je rekla starka. To je bila zadnja stvar, ki sem pričakoval, da jo bo rekla. Pogled sem dvignil z mize. Preučil sem strakin obraz, a ni izdajala ničesar. Tako, kot jaz. Maska, ki sem jo vadil leta. Morda pa je delovala le na Paige.
»Vem, da ji hočeš pomagati,« je nadaljevala. »A ji ne moreš. To prepusti nama.«
*i*Ja pa kaj še! Da bi pustil Paige na cedilu? Resno?*i*
Kot bi brala moje misli, je, tokrat ostreje, rekla: »Zdaj ne ugovarjaj in poslušaj.«
Molčal sem. Morda ne bi smel.
»Kot veš, je Paige sirota…«
»KAJ?!!!« Zakaj mi ni povedala?
»Veliko stvari je, ki jih ne veš o njej.«
Toliko o zaupanju.
»Morda bom kar šel!« sem rekel in vstal. Kaya je izbuljila oči in mi poslala svarilen pogled. Nisem se menil zanjo.
»Loyd! Morda ne bi bilo najbolje…« Kaya je skoraj dokončala stavek, a sem jo ignoriral in planil iz kabineta.
*i*Da bi pustil Paige samo? Ni šans.*i*


*b*Kaya*b*
Ne spomnim se točno, kdaj, a postala sem vrtoglava. Vid je prekrila megla, slišala pa sem se sikanje stotih kač. Vstala sem.
»Ne počutim se najbolje, bom…« Sila, ki me je pribila nazaj na fotelj, je bila neustavljiva.
»*i*Nikamor ne grešššš dekliccca,*i*« je zasikal kačji glas. Čutila sem, kako so se kače začele ovijati okrog mojega telesa. »*i*Ttttuu boššš ossstallla.*i*« Zvijala sem se in skušala prijeti kačo, a zaman. Začutila sem, kako so se mi njeni strupniki zarili v kožo. Nisem vedela, kje. Nisem vedela, kaj.


*b*Loyd*b*
»Loyd!« je zavreščala nekaj trenutkov po tem, ko sem izstopil. Slišati je bila v nuji, ne samo to, slišari je bila v bolečinah. Še enkrat je zavreščala, potem pa utihnila.
*i*Kaj za…?*i*
Odprl sem vrata in zagledal dve gromozanski kači in deset malih, ki so se ovijale okrog zdaj že napol mrtve Kaye. Ena od kač je vame zapičila rdeče oči.
»*i*Lepo te je spoznati, Varuh,*i*« je rekla z grozljivim kačjim glasom, ki je bil kot miljone glasov.