Feliks se je ozrl proti televizijskem zaslonu. Spet so prikazovali Glawirjeva zla dela. To je mladega gimnazijca izjemno morilo, saj je zaradi tega izgubil dva tesna prijatelja.
"Zadnje dni pa sva opazila, da se ob takih novicah pogosto čudno vedeš," je začela razlagati mama, ki je z očetom sedela na kavču, in se pri tem zaskrbljeno namrščila. "Ne vem, kako bi to opisala ... Podobno je kot da bi se slabo počutil. Namrščiš se, greš v svojo sobo, se ne družiš ter manj ješ in piješ. In ne le pri novicah. Na splošno se tako obnašaš, Feliks, se bojim."
Gimnazijcu so možgani delovali hitreje in iskali primerno laž. "Em ... jaz ...," je jecljal. Trenutek kasneje pa se je spomnil: "Saj vesta, da me take novice razburijo, ne? Kako pa se vidva počutita, ko gledata posnetke porušenih stavb? In slike tisoče mrtvih pod njimi ... skupaj z objokanimi svojci ... Tak prizor res ni lahko gledati."
Feliks se je ozrl proti očetu, za katerega se mu je zdelo, da je prav tako, če ne še bolj, zaskrbljen kot mama. Tedaj pa mu je zapiskal telefon in radovedno ga je odklenil. Čez nekaj sekund je spregovoril: "Poleg tega sva prejela klic od tvojega razrednika, Feliks."
Gimnazijec je bil ob njegovih besedah zelo začuden, saj se nikakor ni spomnil, da bi kaj narobe naredil v šoli, poleg tega je bil znan po tem, kako tih in zadržan je v šolskih klopeh. In ne le to. Njegov razrednik, profesor Sušič, je starše obveščal le takrat, ko se je zgodilo nekaj izjemno resnega. "Zakaj le?"
"Ker si dobil dve negativni oceni v dveh dnevih," je odvrnil oče. "Najprej pri testu za fiziko, nato pa še na govornem nastopu pri angleščini," je še prebral z zaslona.
Mama je globoko zavzdihnila in zaprla oči. Nato je nadaljevala z očmi, ki so se skoraj topile v solzah: "Veva, da ti ta dva predmeta delata težave, Feliks, vendar saj si vedno potrudil in dobil vsaj pozitivno. Zakaj torej zdaj tako slabe ocene?"
Feliks se je pretvarjal, da je besen in razširil zenice ter pustil, da so njegova lica postala rdeča. A v resnici je bil zaskrbljen. Mučilo ga je, da bo ponovno mogel lagati. In tudi to, kaj bo povedal za laž. Resnico kajti res ne more povedati, saj bi potem razkril vrhovne in dogovor. A čez trenutek se je spomnil laži, kajti možgani so mu tudi zdaj delali s polno hitrostjo: "Sploh ne vesta, ne? Sploh ne vesta, kako zelo težko je pri angleščini in pri fiziki? Dvanajst časov. Sto enainpetdeset nepravilnih glagolov. *i*For and against essays*i*. Kotne funkcije pri silah. Pretvarjanje fizikalnih enot. Svetovna tabela fizikalnih enot, oznak in veličin." Feliks se je ozrl proti staršema in videl, da pozorno poslušata vsako njegovo besedo. "In za povrh še vse te grozljive novice," je dodal rjavolasec in pokazal na televiziji, "ob katerih se sploh ne morem zbrati za delo v šoli. Ni logično, zakaj sem pisal negativno?"
"Dovolj!" je z jeznim glasom vzkliknil oče in stopil bližje k Feliksu. "Novice niso izgovor za slabe ocene, temveč za lenobo!"
Sledila je mučna tišina in nihče ni vedel, kaj naj spregovori. Mama je nato grdo ošinila očeta. Feliks pa je zadrževal solze. Nato je stekel v sobo in zaklenil vrata ter se vrgel na posteljo.
Oče se ni prišel opravičit. Mama ga ni prišla pogledat, vsa v solzah in skrbeh. Doris mu ni voščila lahko noč in mu poslala emoji za poljub. Saša mu ni težil. Feliks je ostal sam. Sam ob pogledu na ugasle mestne luči. Sam ob večernoptičjih simfonijah.