Ne vem zakaj sem tu. Ne bi smela bit. Morala bi biti mrtva.

______________
*b*1. Del:*b* *b*Lately, I've noticed everybody looks okay until you eventually have a deep conversation with them. And then, you'll realize that, this is a sad generation of people struggling to survive through smiling faces and pretty pictures.*b*

*i*Ne vem sicer kje naj začnem, ampak bom*i* *i*tam kjer se mi zdi, da je najbolje začeti.*i*



*zelena*1. Poglavje*zelena*

Bilo je 15. decembra. Vsi so bili že čisto na off, tud profesorji. Mislim, da noben ni več želel biti v šoli. Vsi so želeli domov. H kaminu. Vroči čokoladi. K družini. Sama nisem imela te želje. Saj tudi v šoli nisem želela biti, ampak vseeno…

No, torej. 15 decembra sem med kosilom tako kot vedno sama sedela na svojem običajnem stolu za svojo običajno mizo in kot ponavadi nameravala v celem kosilu pojesti ravno dve žlici in prebrati 3 poglavja knjige. In kot ponavadi bi potem verjetno zaslišala njen nadležen glas, ki bi me, kot ponavadi zmerjal. In mogoče bi bilo boljše, če bi se tistega dne tako tudi zgodilo. Mogoče. Ampak se ni.

Sedela sem na istem stolu kot ponavadi, za isto mizo kot ponavadi. In pojedla sem dve žlici. Ampak medtem, ko sem brala šele svoje drugo poglavje se je običajnost razlomila in me pustila povsem nepripravljeno v precej novi in izogibani situaciji. Nisem si želela da bi se zgodba ponovila, ker nobena taka nima srečnega konca. Vse se končajo. In konci bolijo. To sem vedela. Ampak ko sta prisedla in rekla da drugje več ni prostora, sem vseeno potegnila slušalko iz ušesa da bi ju bolje slišala in rekla, da je okej. Da lahko, sedita tu. Nisem ju poznala pa je pogovor vseeno nekako stekel. Saj ne da skoraj nisem govorila in bolj kot ne samo poslušala njiju dva kako sta v desetih minutah obdelala vse mogoče teme. Na neki točki sta začela tekmovati v tem, kdo pove bolj “zanimiv” vic. Se opravičujem, ampak ne vem kako se naj drugače izrazim. Pač tekmovala sta v absurdnih vicih. In jaz sem ju poslušala ter se spraševala kje za vraga sta jih pobrala.

Tik pred koncem kosila se je fant obrnil k meni in rekel: “BTW, kako ti je sploh ime?” Mislim da sem potrebovala par trenutkov, da sem ugotovila da govori meni. Odgovorila sem mu samo z monotomin, tihim: “Ash.” Potem je zazvonil zvonec, ki je naznanil konec kosila. Imela sem še eno uro. Fiziko.

Še vedno za mizo sem tako kot vsako sredo zamenjala žične za levo brezžično slušalko in si dala lase pred uho tako, da se slušalke ni videlo. Nato sem si oprtala torbo, odnesla preostanek kosila in kot ponavadi k fiziki zamudila za 2 minuti. In kot ponavadi, je profesor zamudil za natanko 7 minut, z istim izgovorom kot ponavadi. “Gospod ravnatelj me je zadržal.” Samo zavila sem z očmi in glasbo na telefonu dala še malo glasneje. Preostanek ure sem izmenično risala po zvezku, pisala kar je narekoval in se pretvarjala, da poslušam. Kot ponavadi.

𖠌𖠌𖠌

Njuni imeni sem izvedela kasneje tistega dne. Natančneje medtem ko sem ležala na svoji postelji in pregledovala nove objave na TT accountu za obrekovanje ljudi z naše šole, za katerega profesorji naj ne bi vedeli. Moje ime se na njem kar pogosto pojavlja. Tudi tistega dne se je. Le, da v objavi ni bilo edino. Michael Jefferson in Ellis Smith. Tako jima je bilo torej ime. Zanimivo. Nenavadna priimka za našo okolico. Torej priseljenca. In iskreno? Ljubše mi je bilo da je tako. Verjetno takrat vsaj še nista izvedela nobene od govoric v katerih sem bila omenjena. Večina ni bila ravno... prijetnih zame.



♡︎♡︎♡︎♡︎♡︎♡︎♡︎♡︎♡︎♡︎♡︎♡︎♡︎♡︎

okej. torej to je zelo skrajsana, prevec prilagojena in prevedena verzija knjige ki sem jo pisal zadnja... ig da stiri leta? ne vem. v glavnem upam da boste uzivali pa to NI konec poglavja, samo tukaj sem zakljucil del, da je 1. del (v pisalnici (tisto kar pise gori prvi del pomeni prvi del knjige)) malo bolj... pozitiven.


lp

Kali