Živjo, nazaj sem! Se opravičujem ker tako doooolgo ni bilo novega dela, ampak bila sem zelo zaposlena. Enkrat sem ga že napisala, pa sem ga ponesreči zbrisala:cry:. No, kakorkoli, tukaj je:
Sanjala sem z odprtimi očmi. Emma me je potrepljala po rami. Vstala sem in začela govoriti: "Am, jaz sem Ma-ma-maja." Utihnila sem in si usta prekrila z dlanmi. Zadrževala sem dih, popolnoma sem otrpnila. Vsi so se smejali. Povedala sem vam že, da jecljam, ko sem živčna, ampak res sem upala, da se to ne bo zgodilo zdaj. Preveč me je bilo strah. Nisem mogla nadaljevati. Sedla sem. Potem je govoril Maks. Nihče ga ni poslušal, vsi pogledi so bili kot prilepljeni name.
Ko je bilo ure konec, sva šla z Maksom v pisarno socialne delavke, saj nama je morala dati ključe najinih omaric. Bila sva že pozna, zato sva se hitro poslovila in odšla na naslednjo uro. Emma me je še vedno čakala pred učilnico. "Pohiti že, pozni sva." se je jezila name. Vstopila sva v učilnico za matematiko. Nekaj sošolcev me je še vedno opazovalo, kot da sem bitje, ki je padlo iz vesolja. "No, no, no." sem slišala. Obrnila sem se in zagledala staro, nagubano učiteljico. "Koga pa imamo tukaj." me je ogovorila. "Am, jaz sem Maja." sem odgovorila. "Torej tvoj prvi dan pa že zamujaš." je rekla in me pogledala s pogledom, ki ga premorejo le učiteljice. "Sedi!" je zakričala. Nisem si pustila dvakrat reči. Stekla sem na prvo prazno mesto in se poskušala vesti kar se da vzorno. Moje srce je razbijalo. Čez le nekaj sekund me je učiteljica poklicala k tabli. "O, ne" sem pomislila. Vstala sem in se odpravila tja. Morda bi obstajala možnost, da bi vse skupaj preživela, če ne bi bilo tistega dekleta, s sivimi očmi, ki se spogleduje z mojim bratom. Ko sem hodila mimo nje mi je podstavila nogo. Precej nezrelo od nje, če pomislim. To se mi je nazadnje zgodilo, ko sem bila stara 10 let. No, kakor koli, tega nisem pravočasno opazila in naslednji trenutek sem se zvrnila po tleh kolikor sem bila dolga in široka. To je bila kaplja čez rob. V solzah sem stekla iz učilnice.
Dobro, upam da vam je všeč!
Sanjala sem z odprtimi očmi. Emma me je potrepljala po rami. Vstala sem in začela govoriti: "Am, jaz sem Ma-ma-maja." Utihnila sem in si usta prekrila z dlanmi. Zadrževala sem dih, popolnoma sem otrpnila. Vsi so se smejali. Povedala sem vam že, da jecljam, ko sem živčna, ampak res sem upala, da se to ne bo zgodilo zdaj. Preveč me je bilo strah. Nisem mogla nadaljevati. Sedla sem. Potem je govoril Maks. Nihče ga ni poslušal, vsi pogledi so bili kot prilepljeni name.
Ko je bilo ure konec, sva šla z Maksom v pisarno socialne delavke, saj nama je morala dati ključe najinih omaric. Bila sva že pozna, zato sva se hitro poslovila in odšla na naslednjo uro. Emma me je še vedno čakala pred učilnico. "Pohiti že, pozni sva." se je jezila name. Vstopila sva v učilnico za matematiko. Nekaj sošolcev me je še vedno opazovalo, kot da sem bitje, ki je padlo iz vesolja. "No, no, no." sem slišala. Obrnila sem se in zagledala staro, nagubano učiteljico. "Koga pa imamo tukaj." me je ogovorila. "Am, jaz sem Maja." sem odgovorila. "Torej tvoj prvi dan pa že zamujaš." je rekla in me pogledala s pogledom, ki ga premorejo le učiteljice. "Sedi!" je zakričala. Nisem si pustila dvakrat reči. Stekla sem na prvo prazno mesto in se poskušala vesti kar se da vzorno. Moje srce je razbijalo. Čez le nekaj sekund me je učiteljica poklicala k tabli. "O, ne" sem pomislila. Vstala sem in se odpravila tja. Morda bi obstajala možnost, da bi vse skupaj preživela, če ne bi bilo tistega dekleta, s sivimi očmi, ki se spogleduje z mojim bratom. Ko sem hodila mimo nje mi je podstavila nogo. Precej nezrelo od nje, če pomislim. To se mi je nazadnje zgodilo, ko sem bila stara 10 let. No, kakor koli, tega nisem pravočasno opazila in naslednji trenutek sem se zvrnila po tleh kolikor sem bila dolga in široka. To je bila kaplja čez rob. V solzah sem stekla iz učilnice.
Dobro, upam da vam je všeč!
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
SUPER!!!!!!!!!!! NOV DEL TAKOJ!!!!!
2
Zari (trenutno nisem prijavljena)
Moj odgovor:
jokam se
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Sama doma
Sama sem doma moje mami in atija ni, sestra je en krožek končala že pred pol ure, pa starši vejo, da je tam in da jo morjo pobrat, me fuuuuuuul skrbi da se jim ni kej zgudil, nobenih kontaktov nimam razen babi k žvi zraven nas, pa je ni pa zravn ns žvijo tut moji bratranc pa sestrična pa njeni, sam tut njenih ni doma. nobenih kontaktov nimam, razen maminega outlooka k pa mal slabo dela, ni jih pa doma kakih 2 uri odkar sem jaz prišla dam, in zdej jokam. kva nej nardim






Pisalnica