𝟑. 𝐏 𝐎 𝐆 𝐋 𝐀 𝐕 𝐉 𝐄
Z škratkami, ki smo bile v enaki sobi smo sedele skupaj pri magični večerji. To je bil čas, ko so vsa bitja prišla v jedilnico, ki je bila še večja od velike dvorane, razen škratkov natakarjev in drugih bitji, ki so stregla seveda. Sedele smo za kamnito belo mizo na kateri je bil pogrnjen rdeč prt. Na njem je bila steklena vaza z prelepimi rožami v obliki snežink in kapic, zraven nje pa šest jedilnikov, eden za vsako izmed nas.
Okoli naše mize so bile še ostale z drugimi božičnimi bitji, bile so razporejene tako, da nobena vrsta ni imela svoje za sosede. Mi nismo bile obkrožene z nobenimi škratki, vile niso imele v bližini drugih vil... Verjetno je bil tak sistem zato, da bi se čim bolj spoznali med sabo.

Vzela sem meni in začela brati jedi. Večina je bila naših škratjih, na hrbtni strani pa sem videla tudi nekaj jedi od drugih. Nisem razumela niti besedice, ker so bile napisane v njihovih jezikih. Na koncu sem si izbrala sneženo juho, *i*Mrilkša*i*, in pa pečene korenine modrega bora, *i*Mastorín*i*. Odločila pa sem se, da bom poizkusila še jed Zvezdnih duhcev, in sicer *i*Tiya’lum*i*, ki bi naj bilo mleko iz ujetih utrinkov. Ko je prišel škratek natakar, sem naročila kaj bi rada in isto vse ostale.

Preden smo dobile hrano smo se že zapletle v pogovor o naših vlogah. To je bila naša prva priložnost, da se spoznamo.
"Jaz sem dobila neumno vlogo." je rekla Icicle, njeno ime sem slišala prvič.
"Ne bodi no smešna vse vloge so zabavne." sem jo potolažila.
"Ja Cuddels ima prav. Kaj si pa sploh dobila?" jo je vprašala Pixie.
Me tri smo se nekoliko bolj ujele med seboj in smo se veliko pogovarjale. Ostale pa so imele svoj krog tako, da smo že prvi dan ustvarile skupine kar mi nekako ni bilo všeč, saj sem želela spoznati vse.
"Gozdna nabiralka storžev sem," je povedala malo osramočeno "cel dan smo bili v gozdu in nabirali trapaste storže. Po vrhu vsega pa še, če škratku vodji niso bili všeč smo jih morali nabrati ponovno..." Z Pixie sva poslušale njeno pritoževanje dokler nismo dobili hrane. Ampak moram pa priznati, da se je res slišalo nekoliko dolgočasno.

Tokrat pa nas ni postregel škrat ampak Ledeni trolček. Na zamrznjenem pladnju nam je prinesel ledene kocke. Vse smo se spogledale med seboj in presenečeno mežikale. Naše jedi so bile zmrznjene?! Kako za božičkovo voljo bomo to jedle?! Smo se verjetno vse spraševale v mislih.
Ledeni trolček je s svojimi velikimi sivimi rokami segel po kocke in jih odložil vsaki na krožnik. Še bolj sem bila začudena dokler ni iz predpasnika izvlekel fen in začel sušiti kocko ledu. Vse smo se začele smejati česa takega pa res še nisem videla, ko je po desetih minutah posušil vse jedi smo mu zaploskale in se še naprej smejale.
"Joj ta pa je za šale." sem bleknila v polovičnem smehu.
Icicle so tekle solze od smeha in mi je samo prikimala, Pixie pa je skoraj padla iz stola.

Po pol ure smo se končno umirile in začele jesti ter nadaljevati s pogovorom. Jaz sem se odločila, da bom najprej probala mleko iz zvezdnih utrinkov. *i*Tiya’lum*i* je bil v črnem kozarčku z luknjicami iz katerih je žarela rumena svetloba. Presenetilo me je, da ni nič steklo iz njih, ko sem pa pogledala vanj sem pa opazila, da tekočina dobesedno lebdi. Bila je rumeno-bele barve, ki sta se lepo prelivali, namesto prave tekočine pa je bil bolj droben zvezdni prah. Sploh nisem želela popiti, ker je bilo tako lepo kar nisem in nisem mogla nehati strmeti v kozarec.
Ko sem se končno prepričala, da sem to naročila z namenom, da popijem, sem prijela kozarec in naredila droben požirek. Oči so se mi dobesedno zasvetlikale, to so potrdile tudi ostale škratke. Nikoli še nisem pila česa tako dobrega a hkrati čudnega. Imelo je okus po zvezdah in utrinkih, čeprav ne vem kakšen okus imajo me je vseeno spominjalo nanje. Zdaj vidim, da se z razlogom imenuje mleko ujetih utrinkov.

Pojedla sem še ostalo kar sem si naročila in se zapletla v pogovor še z ostalimi škratkami, ki so bile Quest, Noel in Dash. Večer je tekel naprej normalno dokler do naše mize ni pristopil nekdo zavit v črno ogrinjalo in na mizo položil kuverto.
"*i*Vérasha lin thélorien,*i*
*i*ilúnev dra’kír shéren.*i*
*i*An’vára shalién ven,*i*
*i*kai’líra šar’eth*i*
*i*ar thórel ven’kar.*i*"
Povedal nam je nekaj čudnega preden je odšel, zvenelo je kot prerokba. Prepoznala sem vilinski jezik, saj sem živela v vasi nasproti vil. Vem, da je to malo čudno toda vile, vilinke in vilinci govorijo isti jezik. Žal pa nisem razumela kaj je povedal.

Nobena ni hotela prijeti kuverte, ker je na njej pisalo spet nekaj v *i*Ilyastri*i*, vilinščini. Noel se je končno opogumila in jo prijela, povedala pa nam je tudi, da razume ta jezik. "Vilinec v črnem je rekel nekaj zelo čudnega. V bistvu sploh ne vem, če sem ga prav razumela…"
"Saj ni pomembno, samo povej kaj misliš, da je rekel." jo je prekinila Pixie.
Globoko je vzdihnila in se pripravila, da bi začela, ko je nenadoma nekdo zakričal.