Vedno dlje kot sva leteli, vedno bolj je začelo pihati. Previdno sem se prijela njenega vitkega telesa in se sklonila. Odleteli sva skozi edino okno, ki je bilo odprto in, ko sem se ozrla nazaj ga nisem več videla. Tam ni bilo ničesar le cesta polna avtomobilov. Spet sem bila med ljudmi in postalo me je strah, nikoli se nisem počutila varno v njihovih mestih. Mojo mamo so enkrat skoraj pohodili pred mojimi očmi in od takrat se jih prav bojim.

Vila je zavila desno v park. Drevesa so bila okrašena, toda ne magično, vendar človeško. Navadne lučke s črnim trakom, minimalistično, to mi nikoli ni bilo preveč všeč. Vsaj sneg je bil, kar pomeni, da so vile in škratki že od septembra pridno delali. Ja, delo v božičkovi delavnici traja od septembra pa vse do januarja. Samo novopečeni škratki in škratke začnemo z decembrom, prvo leto je tako ali tako samo navajanje.

Preden sem se zavedala sva leteli med zasneženimi krošnjami. Sneg je padal na naju, a presenetljivo mi ni bilo mrzlo, uživala sem. Hvaležna sem bila tistim, ki so izdelali ta oblačila, saj so namreč bila tako topla. Šele zdaj sem se začela zavedati kako majhni smo škratki v resnici. Že vile so velike samo za en človeški mezinec, kaj šele škratki. Pravijo da nismo nič večji kot najmanjši noht na roki, nič čudnega, da nas ljudje ne opazijo. Tako ali tako je pa to bolje, saj nikoli ne smejo izvedeti za nas.
Zakaj? Ne vem, ampak pravijo, da bo se zgodilo nekaj strašnega.

Pristali sva na ogromni veji, ki je bila nekje na sredini krošnje najvišjega drevesa. Od tod sem lahko videla celoten razgled na mesto spodaj. Nisem imela veliko časa za opazovanje saj so mi škratki kar hitro dodelili delo. Jaz bom danes pomagala eni Blinky pregledovati in popravljati snežinke.

Snežne vile se delijo v dve vrsti *i*Freskílë*i* to so tiste, ki ustvarjajo snežne kristale. So zelo tihe in to zahtevajo tudi od nas, natančne in obožujejo popolnost. Škratki, ki opravljamo to delo moramo vedeti, da ima vsaka vila svoj podpis na snežinki zato od dveh različnih vil snežinki nikoli nista enaki. Vsak škrat je zadolžen na dan za eno vilo, da se ne zmede preveč.
*i*Nivársha*i* so pa vile, ki z upravljanjem vetrov kasneje izdelane snežinke pošljejo na nebo. Odločajo kje bo sneg padal, kako močno in kdaj. So zelo arogantne in pogosto ignorirajo prošnje škratkov. Zato z njimi delajo samo tisti, ki imajo že več kot pet let izkušenj.

Nekaj metrov stran od mene je snežna vila, ki ravno končala prvi pladenj snežink in jih s svojo čarovnijo poslala k nama. Njena čarovnija se je kazala na robovih pladnja, kjer se je kazala modra energija. Blinky, tako je ime škratki s katero delam danes, je leden pladenj sprejela in v trenutku je magija izpuhtela. Kasneje, ko mi je povedala katere snežinke naj pregledam mi je podala kristalno povečevalo.

Previdno sem prijela svojo prvo snežinko in jo položila na mizico poleg mene. Joj kako sem bila vesela, moja prva prava naloga. Roke so se mi kar tresle od vznemirjenja in srce mi je glasno bilo. Moja otroška želja se mi je zares izpolnila in to še v boljšem smislu kot sem mislila. Moj cilj je vedno bil samo priti v božičkovo ekipo, nikoli nisem pričakovala, da bom dobila redko in spoštovano vlogo. Vedno sem mislila, da bom postala zavijalka daril, to je največ škratov in škratk.

Pogledala sem sliko kako mora izgledati snežinka in si jo zapolnila. V roko sem vzela kristalno povečevalo in ga približala snežinki. "Vav..." sem dahnila, bila je prečudovita. Na sredini je bila majhna kroglica z vzorcem spirale, iz nje se je vilo pet krakov, vsi enako dolgi. Na vsakem izmed njih so bile majhne zarezice ob straneh, kar je snežinko naredilo še bolj popolno. Poleg tega so bili kraki še okrašeni, na njih so se vile dolge vijugaste črte, ki so se sestavile v napis. Predvidevala sem, da je to bil podpis vile, enostavno prečudovito.

Prva je bila nedvomno perfektna ni bila predebela, premalo simetrična ali preveč človeška. Spet sem jo previdno vzela v roke in jo položila v napravo za testiranje hitrosti, saj snežinke namreč ne smejo biti prepočasne. Ker, če bi bile bi na nebu nastala prava zmeda. Snežinke morajo v določenem času pasti na tla in ne zaostajali. Pritisnila sem zelen gumbek za začetek. Hladen veter je začel pihati okoli nje in dvignila se je v zrak. Na listu sem pokljukala peto okence, kjer je pisalo *i*Snežinka je sposobna leteti.*i* Kasneje pa še šesto, ki je bilo za hitrost.
Po uspešno opravljenih vseh testih sem jo položila na pladenj in nanjo nalepila izpolnjen listek, o njenih zmožnostih. Prijela sem naslednjo in ponovila postopek.

Ko sva z Blinky napolnile pladenj mi je razložila, da ga morava poslati ekipi, ki razvršča snežinke v svoje skupine. Tiste hitre gredo v nevihte, manj hitre v bolj obilno sneženje in tiste najbolj počasne gredo v normalno kategorijo. Prijeli sva ga vsaka na eni strani in ga počasi odnesle. Bil je zares težak že ena sama snežinka je težka saj je velika tako kot mi. Ja včasih res ni priročna ta naša velikost, v zavijalnici daril je še večji problem saj so darila veliko večja od nas. Enkrat sem slišala, da eno darilo zavija vsaj deset škratov.

Vrnili sva se nazaj na mesto in čakala sta naju že dva nova pladnja, zavzdihnila sem in se odpravila nazaj na delo. Do konca dneva sem pregledala sedeminpetdeset snežink. Od tega jih trinajst ni bilo v redu in sem jih morala ali popraviti ali poslati nazaj k vili, ki ni bila ravno vesela čeprav je ona naredila napako.