Prejšnjič: Njegov obraz je bil vse bližje mojemu.
***
Otrpinila sem tako kot pri Davidu. Matt se je že skoraj z svojim nosom dotaknil mojega, ko sem spet dobila dar premikanja. Matta sem zato nežno a silovito odrinila. "Oprosti Matt, a mislila sem da sva tu kot prijatelja sem zmajala z glavo. "Daj, no" je rekel Matt. "Seveda sva prijatelja, a kaj ko bi naredila korak naprej?" je dejal. Pogledala sem ga v oči. V njih je bila zapeljivost. "Oposti mi a moram nazaj v šolo" sem tiho rekla. Vstala sem in stekla po potki. Stekla sem do šole. Tik pred vrati šolo pa sem se v nekoga zaletela. Pogledala sem navzgor in zagledala Davida. "Si v redu?" me je vprašal. Pokimala sem nato pa planila v jok. "David, oprosti!" sem jokala. "Prav si imel o Mattu jaz pa ti nisem verjela" David me je samo tiho gledal. Nato me je objel. " v redu je, Sophie" je nežno rekel.
***