Klementina se je radovedno ozrla k Margareti. Kot da bi vedela, kaj bo njeno vprašanje, ji je starka že odgovorila: "Ko je bila Nina umorjena, sem bila pri svoji prijateljici."
"Lahko kdo to potrdi, gospa?"
Margareta se je živčno popraskala po svojih svetlih kratkih laseh. Z navidezno samozavestnim glasom je zanikala vprašanje.
"To pa ne drži, mama," se je Edgar nenadoma vpletel v pogovor in namrščeno ozrl Margareto. Slednja ga je zbrano opazovala, kot da bi tudi tokrat vedela, kaj ji bodo rekli. "Tvoja prijateljica to lahko potrdi, kajne?"
"Kdo je rekel, da bom povedala njeno ime?" je starka mojstrsko obrnila odgovor v vprašanje.
Edgar je vstal in stopil do svoje mame ter jo prijel za roko. Njegove vodene oči so bile razširjeno in so bile popolnoma ozrte v njene. Ni bil več začuden, temveč zaskrbljen. "Če ne poveš njenega imena," je začel s šibkim glasom, neznačilnim zanj, "nimaš alibija."
"Ne bom povedala njenega imena," je skozi stisnjene zobe plunila starka.
Edgar je jezno zamahnil z roko in si nato z isto roko šel skozi lase, tako svetlimi kot Margaretini. "Mama," je nemočno izrekel in njegov besen glas je zvenel, kot da svojo sogovornico kara.
"Kje pa ste bili vi na čas Nininega umora?" se je previdno oglasil Uroš, da ne bi še bolj razdražil jeznega svetlolasca.
"Zakaj bi vama to povedal?" jima je ostro odvrnil Edgar. S tem je jasno pokazal, kako je talent spreminjati odgovore v vprašanje, podedoval po mami.
"Prosim, gospod ...," ga je nekoliko utrujeno prosil Uroš.
"Bil sem na sprehodu," je končno odgovoril Edgar, z glasom, ki je še kar vseboval kanček jeze. Uroš se je ozrl proti svojemu sogovorcu, natančneje proti njegovemu trebuhu, in se namrščil. *i*Edgar? Sprehod? Pri tej masi?*i* Svetlolasec je očitno opazil, kaj gimnazijec razmišlja, zato je dodal: "Rad se sprehajam po naši vasi. Sploh proti večeru, ko se že vse luči ugasnjene."
Uroša ta odgovor še kar ni popolnoma zadovoljiv, saj ni vedel, kako zelo resničen je, vendar je raje nadaljeval: "Ali lahko kdo to potrdi, gospod?"
Edgarjev pogled je segel proti tlom, kar je — kot sta Uroš in Klementina ugotovila po številnih obiskih pri njih — znak obupa. "Nihče," je s tihim in z globokim, predvsem pa z zaskrbljenim glasom odgovoril svetlolasec.
*i*Je zato zavlačal in tolažil svojo mamo in ko je bil jezen na obiskovalca? Ali ga je to, da je ostal brez alibija, preveč bolelo, da bi to priznal?*i*
"Jaz sem bila v frizerskem salonu," je nenadoma dejala Fiona. Na njenem obraz je bil — kakor ves čas do zdaj — rahel nasmeh, ostanek posvečanja pozornosti Shayri. Na njenem drobnem obrazu je ostal tudi takrat, ko je njen pogled segel do njenega zaskrbljenega in jeznega moža. *i*Ji ni mar za Edgarja, ki je izgubil alibi, na tak način kot je njega skrbelo za njeno taščo?*i*
"Potrditev?" je zanimalo Klementino.
Fiona je usmerila pogled v Shayrine temne, skoraj že vranje črne, oči. "Z mano si bila, ljubica, kajne?"
Shayra je bila zmedena in vse težje je razmišljala o odgovoru na mamino vprašanje. Vsa pozornost je bila namreč usmerjena nanjo. Fiona jo je gledala s širokim nasmeškom. Vsi ostali družinski člani so radovedno pogledovali v njeno smer. Uroš je radovedno strmel in si jo pronicljivo ogledoval, Klementina je nestrpno čakala, da si zapiše odgovor. Ni čudno potem takem, da je mlada črnka popolnoma razširila svoje zenice in odprla njena usta? Še sreča, da ji je iz jezika počasi lezla beseda: "Da."
*
Kakor je predlagal Aleksander, sta Klementina in uroš šla k hiši, ki je stala skoraj že na dvorišču Hudolinovih. Gimnazijca sta dobro vedela, kdo tu živi. *i*Kirkovi.*i*
Pred vrati se je pojavila visoka nasmejana ženska z bujnimi rdečimi lasmi, ki so se ji obkrožali obraz. Najbolj opazno na njej pa je bila njena lahka poletna obleka, ki je se je s svojimi vzorci vrtnic lepo ujemala z njenimi lasmi. Klementini je v oči padel material obleke. Sklepala je, da tako lahkotnost, prepletena z eleganco, ne more biti drugega kot svila.
"Dober dan," je gimnazijca pozdravila z radovednim tonom v njenem visokem glasu. "Kako vama lahko pomagam?" Preden bi ji obiskovalca lahko odgovorila, je že postavila novo vprašanje: "Se še nisem predstavila?" Takoj za tem je njeno vprašanje postalo retorično: "Sem Hana Kirkov."
Klementina je predstavila sebe in še sošolca, nato pa prešla k bistvu: "Rada bi govorila z vami, gospa, in vašo družino o Nininem umoru, ki ga preiskujeva." Hana je podobno kot Hudolinovi ob omembi Nine spremenila obraz. Njen nasmešek je izginil, zamenjala ga je tanka ravna črta, njen pogled pa je bil usmerjen v tla. "Saj ste poznali Nino Hudolin, ne?"
"Seveda sem," je začudeno odvrnila Hana. "Kirkovi in Hudolinovi se poznamo tako dobro kot poznamo lastne žepe."
*i*In lastne skrivnosti.*i*
“Bi mi sledila notri?” jima je Hana ponovno zastavila retorično vprašanje in gimnazijca sta ji sledila v hišo.
V primerjavi s Hudolinovo je bila Kirkova hiša izreno skromna. Nič pesmi, slik in okrasnih rastlin. Samo tapete, okna, vrata in druga običajna montažna oprema. Gimnazijca in Hana so stopili v osrčje doma, ki ga je sestavljaja kuhinja z jedilno mizo za štiri in skromna dnevna soba.
Hana se je sprehodila do drobnega svetlolasega moškega, ki je kuhal. Po ostrem vonju čebule, sladki paprika in okusnemu mesu je Klementina sklepala, da gre za golaž.
“Dragi,” ga je ogovorila rdečelaska in mu položila svoje dolge prste na njegova ramena. Nato mu je predstavila obiskovalca in jima povedala njun namen obiska. Kot njegova sogovornica, je tudi svetlolasec osupnil ob omembi Nininega imena.
“Slišim vas! se je iz dnevne sobe nenadoma zaslišal mlad in nekoliko samovšečen glas. “Tudi jaz sem tu, če me niste še opazili!”
Vsi so se ozrli proti dnevni sobi, kjer je na kavču sedela – ali bolje, je bila ugreznjena v kavč – dekle Lizine starosti. Imelo je dolge svetle lase, ki so se ji razpostrirali po ozkih ramenih. V rokah je držala vrečko čipso in tlefon z izredno bleščečim se ovitkom. Njene dolge noge pa so povičale na kavni mizici.
"Noge z mize, mlada dama," ji je z ostro naročila Hana, pri čemer je bilo v njenem toliko ostrine kot naveličanosti.
"Kaj imaš proti mojim nogam, mami?" jo je izzivala svetlolaska in še kar naprej jedla čips.
"Ota, ne bom te opozarjala v nedogled. Noge. Z. Mize," je bila jasna njena mama. Ko je videla, da ji je hči le prisluhnila, se je obrnila k gimnazijcema. "Kaj vaju zanima, gospodič in gospodična?"