ELEANOR
Napetost med vsemi nami je še vedno na visoki ravni, kljub temu da smo v slavnem živalskem vrtu Oreho, kjer naj bi bili sproščeni. Tako vsak od nas sam lenobno hodi po objektu. Dvomim, da koga živali sploh zanimajo, ko pa imajo toliko drugega za misliti, na primer kdo je skrivnostni morilec ali pa kdo kaj skriva in kdo se bi lahko komu zameril. Ampak kmalu zgleda, kot da je napetost lahko še hujša.
"Truplo! Truplo v živalskem vrtu! Naj kdo ukrepa!" se kot strela z jasnega zasliši prodorni ženski glas.
Takrat se prične nekaj podobnega zmešnjavi. Ljudje okoli mene, ki so zaslišali te besede, se nervozno spogleduje in pogovarjajo. Zgledajo, kot da jim srce divja, ko pa je med njimi morilec. Popolnoma jih razumem, kajti tudi v meni se od strahu tresejo kosti. Umor? To je konec koncev najhujši človeški zločin. Oh, ko si bi kdo le zmotil ...
Vendar še vseeno v primerjavi z njimi zberem poguma, da najdem žensko, ki je na ves glas sporočila to grozno novico.
To pa ni ravno težko, saj mi takoj pade v oči. Malo stran od mene stoji ihteča gospa srednjih let, ki še kar nekaj govori. Njeni dolgi svetli lasje, ki ji obkrožajo droben trikoten obraz, so rahlo mokri zaradi vseh pretočenih solz. V njenih sinjih očeh pa kar seka ven njena prestrašenost in vznemirjenost. Še z nečim prebudi pozornost — z napol oblečeno zeleno haljo, ki si jo je v vsej tem pozabila zapeti do vrha.
"Oprostite?" privabim njeno pozornost. "Mi lahko ..."
Svojega vprašanja ne nadaljujem, namreč svetlolaska se mi še bolj približa in se celo na rahlo nasmehni. "Vi ste tista Eleanor Pryste iz televizijo. Razrešili ste umor!" se navduši nad menoj. "Pridite, morate videti truplo!" me spodbudi in me arogantno povleče za rokav srajce in skupaj začneva hitro hoditi.
Pustim ji, da me pelje in kmalu vprašam: "Kaj se je pravzaprav zgodilo z žrtvijo?", čeprav sama nisem prepričana, ali sploh želim to vedeti.
Gospe se ob mojem vprašanju razširijo njene svetle zenice, verjetno spet od strahu. Kaj za vraga se je lahko pripetilo? "Nekdo ga je" .. zdaj je že na robu solz, tako hudo ji je ... "no, saj boste lahko videli sami."
Zaradi njenega odgovora postanem še bolj radovedna, a vseeno upoštevam njeno željo in ne drezam več vanjo. Tako v precej napeti tišini stečeva do dela živalskega vrata, ki sem si ga ogledala pred uro — oddelka z zvermi. Že samo ime mi je dalo vedeti, da to ni bil navaden umor, temveč nekaj mnogo bolj nenavadnega pa tudi precej hujšega.
In res. Srce mi pade v hlače, ko z oskrbnico prideva do stekene pregrade, za katero se skriva prej še sestradani lev. Zdaj pa si ta ista mrcina oblizuje usta in zadovoljno pogleduje, kje bi se namestila. Šele takrat se zavem, da pod njo leži človeško telo razkosano na več delov, pri čemer jih nekaj manjka. O bog, zato žival zgleda tako sita, kajti vse zgleda, kot da je imela pravkar nenapovedano malico.
"M-morda veste, čigavo truplo je t-to?" zajeclja skrbnica in me trepetajoče pogleda s svojimi drobnimi sinjimi očmi.
Ponovno, čeprav nič kaj rada, se ozrem proti truplo in se skušam spomniti na čim več ljudi, ki bi utegnili biti v tem mestu in ki bi ustrezali temu, kar vidim. Valoviti svetle lasje ter moška izredno sloka postava. Zakaj zgleda to tako znano? Koga takega že poznam? Ni to ... Daniel? Oh da, to je definitivno on, drug ne more biti.
Najbolj presenetljivo pri vsem tem pa je to, da mi je dejansko hudo zanj. Nedolgo se mi je izredno zameril s tem, kar je storil Charlotte pred leti in kakšen je bil do nje v njegovih zadnjih dneh, a zdaj je drugače. Umor je navkljub vsemu hujši zločin kot posilstvo, ne? In nihče si ne zasluži biti ubit, niti Dan. Sploh pa niti najhujši grešnik po mojem mnenju ne zasluži tega, da njegova duša tako počasi zapušča naš planet.
"Vem, kdo je to," končno odvrnem gospi in odmaknem pogled, da si prihranim neprijetne misli o truplu. "To je Daniel Zetkil, moj sošolec."
Končno me prešine — kaj če ga je Charlotte vrgla v kletko? Konec koncev je z njim imela premnogo slabih izkušenj že pred izletom, da ne omenjam še njunih sporov izpred zadnjih dveh dneh. Zakaj ne bi končala njegovega življenja in si privoščila sladkega maščevanja?
Kot naročeno ravno v tem trenutku stopi bližje k nama s skrbnico in radovedno pogleduje. V njenih temnih očeh vidim le radovednost, nič drugega ne morem razbrati. A kdo ve, kaj bi lahko skrivala. Tudi česar, kar ne bi smela vedeti.