Raztreseno sem opazovala živo zeleno rastlino, ki je zdaj vsa tiha ležala na tleh. V dlaneh sem še vedno čutila nenavadno ščemenje a čarobne vrvi ni bilo nikjer več. Nisem si upala pogledati Sare. Lahko sem čutila grozo, ki se je zasidrala v njenih mislih.
"N n nisem nameravala..."
Sem tiho rekla in rastlino prijela v roke.
"Pusti jo... Ubila si jo."
Je brezbrižno rekla Sara in se posvetila papirjem na njeni mizi kot, da se nič ni zgodilo. Pogladila sem si jopico in si otresla roke prekrite z zemljo, ki se je vsula po njih, ko je glinen lonček počil in je rastlina padla na tla. V dlani se mi je zarezal droben delček lončka. S silo sem ga odstranila iz dlani in na plano je pritekla kapljica rdeče krvi. Nisem se obremenjevala. Skrbelo me je samo to, ali se bo do mene Sara vedla enako kot pred tragedijo. Ob misli, da bi smrt rastline pomenila tragedijo sem jezno prhnila.
"Najbolje, da grem.."
Sem po trenutku tišine rekla in se obrnila v smer vrat za izhod.
"Počakaj!"
Je vzkliknila Sara in me prijela za rame. Sliovito sem se obrnila, da sem jo z lasmi udarila v obraz. Ni se zmenila za to.
"Poslušaj, jezna sem... Žalostna... A, ne morem, kar tako poslati največji talent domov... Tvoje moči so močne, ne zavedaš se kako... Amapk, prosim ostani. Nekaj ti rabim povedati."
Je prosila. Že sama misel na to, da me roti naj vstanem pri njej me je pomirila, Svoje nenavadno zelene oči sem usmerila v njene prav tako zelene in pokimala. Bila sem preveč zadovoljna, da bi ji kaj rekla. Odpeljala me je ven. Posedli sva za mizico, ki je stala skrita za največjo cipreso na vrtu. Senca, ki jo je nudila cipresa mi je ugajala.
"Torej... Takoj, ko sem te zagledala sem začutila moč, ki se že dolgo pretaka v tvoji krvi. Ko mi je Manja pripovedovala o tebi sem jo prosila naj te pripelje k meni. Ni se motila, si popoln primerek Naravega. Skrbi me le to, da ti ni usojeno biti zaveznik narave. Tvoje moči so namenjemu nečemu drugemu. Nečemu posebnemu. Niti sanja se mi ne še čemu... "
Obmolkinila je in se mi zazrla naravnost v oči.
"Prosim, bodi moja vajenka..."
Proseče me je pogledala. Prikimala sem. Veselo je plosknila in vstala.
"Torej, če želim obiskovati Vanilijino akademijo za Naravne potrebujem vajenca. Izbrala sem tebe. Če te do... 20.7 naučim uporabljati moči imam še možnost, da me sprejmejo na akademijo."
Je veselo rekla in srčast obraz ji je zažarel. Tako torej... Sem pomisila. Izkoristila me bo za njeno dobro. V meni je nekaj zavrelo. Stisnila sem pesti a sem ji le vrnila nasmeh.
"Ampak, tabor se konča 14.7... Takrat me ne bo več tukaj."
Sem rekla. Sara je le zamahnila z roko v odziv.
"To lahko uredim..."
Spet se je nasmehnila.
"Če boš na sprejemnem izpitu odlična me mogoče sprejmejo!"
Je vzkliknila in veselo poskočila. Sončni žarki so mi pobožali obraz. Zamežikala sem v smeri svetlobe. Nekaj mi ni bilo jasno.
"Zakaj Vanilijina akademija za Naravne?"
"Oh, Vaniilija je bila prva ženska, ki je bila sprejeta na takratno akademijo za Naravne."
Je zamrmrala kot bi bilo to nekaj vsakdanjega. Nekaj pa me je skrbelo. Cipresa nad nama se je nevarno nagnila. Nisem imela nadzora nad močmi.