Zaskrbljeno sem dvignila pogled k cipresi, ki se je nevarno nagnila. Čudno, da Sara tega ni opazila... Dolgčas me je že prav hudo grizel amapk nisem hotela razžalostiti Sare zato sem si na obraz nadela lažen nasmešek. Neusmiljeno je govorila o Vanilijini šoli a nisem zasledila niti kančka novih podatkov. Ves čas je ponavljala, da je bila Vanilija prva ženska bla, bla, bla, bla nevem česa... Skoraj bi zaspala, ko je naenkrat drevo padlo točno na majavo mizico in jo grdo podrl. Sara je prestrašeno odskočila iz svojega mesta, ki je bil nevarno blizu mizici... No, zdaj je bil samo še kup kovine in stekla. Senca, ki jo je prej nudila cipresa je izpuhtela in spet sem bila izpostvaljena neznosni vročini. Čeprav v tistem trenutku nisem točno vedela ali je za vročino krivo sonce ali je Sarina jeza tako smrtonostna. Mislim, da je bilo, kar oboje. Pogled sem usmerila v tla in uspela zamrmrati en sam 'oprosti'. Lahko sem čutila kako me je Sarin jezen pogled prebodal po telesu.
"K-k-kako lahko narediš kaj takega?!"
Je zahlipala in se skoraj vtopila v svojih debelih solzah. To se mi ni zgodilo še nikoli... Kako sem lahko vse življenje živela brez skrbi in razdejanja, ki ga zdaj puščam za sabo. Ni mi bilo jasno. Niti malo. Sara je odlomila vejo ciprese in jo jezno vrgla vame. Opazila sem, da so se njene zelene oči nevarno zasvetlikale. Veja me je grdo popraskala po levi roki. Stisnila sem zobe in jo, kar se, da mirno pogledala.
"Sara, pusti jo!"
Bila je starka, ki nam je odprla vrata v hišo. Zdaj je nenavadno hitro hitela proti nama. Moram priznati, da bi bila še vedno zadnja v vrtčevskem krosu ampak je bila zelo hitra za osebe njenih let. Sara se je silovito obrnila in videti je bilo kot bi nekaj v njej eksplodiralo. Postala je živo rdeča v obraz vendar ni rekla niti besedice. Starka je zmajevala z glavo med potjo proti nama. Prijela me je za roko ter me odvlekla v hišo. Vročina katere sem bila deležna zunaj je v trenutku popustila. Spet mi je v nosnice vdrl tisti mamljiv vonj po cimetu. Starka se ni in ni ustavila. Odpeljala me je v predel hiše, ki ga še nisem videla. Bil je značilno opremljen za stare ljudi. Iz bež predpasnika je povlekla zelenkast ključ in ga vtaknila v ključavnico prav tako zelenih vrat. Odprla jih je in pred mano se je prikazal... Čakaj kaj?! Pred mano je stal popolnoma enak vrt kot tisti, ki sem ga zapustila vendar je bil povsem osamljen in temačen. Rastline so bile ovenele ali pa jih sploh ni bilo. V pljuča mi je zarezal oster mrzel zrak.
"Pojdi."
Mi je šepnila starka. Prikimala sem. Amapk nato me je močno prijela za ramena in ustavila sem se. Na srce mi je položila roko. Oprsje se mi je zelenkasto zasvetlikalo in zadovoljno je prikimala.
"Ves čas si imela svoje moči skrite v srcu, a, ko si začela vrjeti vanje so se prebudile."
Je šepnila. Ponovno sem prikimala in dodala 'hvala', da si ji ne bi vtisnila v spomin kot tihi in dolgočasen človek, ki ne zna reči niti besedice. Stekla sem do vrtnih vrat jih odprla in zapustila območje hiše. Bilo je kot bi bil vrt, ki sem ga pred sekundo zapustila v mehurčku. Ko sem za sabo zaprla vrtna vrata sem pred sabo spet zagledala znano plažo obsijano s soncem in vročina mi je spet zlezla pod kožo. Vrt je bil spet videti kot tisti na začetku, čudovit vrt z raznimi zelenkastimi rastlinami in objet s sončnimi žarki, le ciprese ni bilo več. Niti sanjalo se mi ni kako je to mogoče in moji možgani so bili že preveč utrujeni, da mi pretekle dogodke premlevala v neskončnost. Raje sem se olajšano nasmehnila vdihnila svež mosrki zrak in se s težkimi, majavimi koraki sprehodila do morja. Zaslišala sem klice Manje, ki je veselo drvela proti meni in mi mahala... Ampak nekdo je manjkal. Nekdo ob katerem mi je bilo toplo. Ian. Zgroženo sem pogledovala od ene do druge strani, da ga bi opazila. Ni ga bilo. Manja je prišla do mene in hotela vse izvedeti kaj se je zgodilo. Pričakovala je dobre novice zato jo je nenavadno obnašanje Sare popolnoma spravilo iz tira.
"Sara ni takšna..."
Je zmedeno rekla in objela svoja kolena kot bi potrebovala tolažbo. Zadnji del z vrtom je ni pretirano presenetil. Skomignila je in razložila, da so tega sposobni samo Morski. Torej ljudje kot je Manja. Še vedno nisem popolnoma razumela a zdaj me je zanimalo nekaj drugega.
"Kje je Ian?"