Nekaj časa sva z Manjo zamaknjeno zrli v morske valove, ki so se nežno penili ob vsakem dotiku s skalami, ki so se nagibale proti morju. Čakala sem na odgovor.
"Ian je šel domov..."
Je po trenutku tišine dejala Manja in si okoli prsta ovila svoje oranžne, svetleče lase. Prikimala sem. Kaj pa sem pričakovala? Da me bo dragi Ian počakal. Prhnila sem in vstala. Čas je bil, da se z Manjo odpraviva v dom.
"Ana nama je pod enim pogojem dovolila, da obiščeva Ribiško zabavo... Da prideva točno ob uri na kosilo."
Sem rekla in z Manjo sva se počasi odpravile proti domu. Vzdušje v vasici je bilo mirno in sproščujoče.

*****
"In kako je bilo na Ribiški zabavi?"
Je s polnimi usti pečenega krompirja vprašal Maks. Z vilico sem zabodla kos zelenjve iz posode in se spogledala z Manjo.
"Torej..."
Je začela ta, a sem jaz prevzela to nalogo in fantoma vse povedala. Ko sem utrujeno končala s pripovedjo sta nekaj trenutkov samo presenečeno zrla v naju.
"Tole s tisto... Saro mi ni všeč..."
Je zamrmral Gaber.
"Ne smeš več tja! Razumeš?!"
Se mu je pridružil Maks. Zavila sem z očmi. A nista končala...
"Ti! Naj bi imela moči?!"
Je nejeverno vzkliknil Gaber. Zgroženo sem se ozrla po jedilnici in si oddahnila, ko sem dojela, da noben ni slišal Gabra. Skomignila sem.
"Tudi meni ni jasno, Gaber."
Sem šepnila in pritisnila moj prst na svoje ustnice, da bi ga utišala. Gaber je razumel kretnjo in se spet posvetil hrani.
"Poglejta njene oči."
Je zamišljeno rekla Manja. Gaber in Maks sta se zazrla v moje nenavadno zelene oči.
"Občutek imam, da se nekaj v njih pretaka. U, kot zelena tekočina."
Je tiho rekel Maks. Manja je prikimala in zadovoljno tlesknila s prsti.
"Točno tako!"
Gaber se je nagnil bližje meni, da bi tudi on to lahko videl. Postalo mi je nerodno zato sem nagnila glavo v stran, da sem se lahko otresla vseh neprijetih pogledov. Popolnoma sem se vzravnala na stolu in zmedeno vprašala Manjo.
"Ampak kako, da tega niso opazili že drugi?"
Prijazno se je nasmehnila in mi razložila.
"Če verjameš v nekaj, lahko to tudi vidiš... Podobno je kot pri tvojih močeh, ko si začela verjeti vanje so se prebudile in pokazale."
Prikimala sem a nekaj mi vseeno ni bilo jasno.
"Ali to pomeni, da ima lahko vsak moči."
Manja je v odgovor odkimala.
"Ne, pravzaprav nevem zakaj. Morala bi vprašati mojo mami ampak..."
"Hej, kako ste kaj!"
Jo je preglasila Ana. Bila je nasmejana in v roki je držala telefon. Obrnila se je k meni in rekla.
"Lena, tvoj mami te želi slišati."
Prikimala sem ter iz Aninih rok vzela mrzel telefon ter ga prislonila k svojemu ušesu.

*b* JAZ: Ojla, mami! *b*
*b* MAMI: O, Lena ljubica! Tako sem te pogrešala... Oprosti, ker sem te poklicala šele zdaj... *b*
*b* JAZ: Saj je uredu... Samo malo me je skrbelo. *b*
*b* MAMI: Skrbelo? Haha! Zakaj že? Mene je skrbelo zate! *b*
*b* JAZ: Res? Jaz sem vredu, pravzaprav sem super! *b*

V tistem trenutku sem imela toliko vprašanj za njo... Je oči še živ? Imaš ti tudi moči? Kaj se je zgodilo, da me nisi poklicala? In še sto drugih.

*b* MAMI: Lena, poslušaj me! Ne hodi ven... In... *b*
*b* JAZ: Ja? Mami?! *b*

*i* TIŠINA *i*

*b* MAMI: Ko prideš domov ti vse razložim... Rada te imam! Poljubčeki in objemčki! Adijo! *b*
*b* JAZ: Mami! Počakaj! *b*

*i* PREKINITEV *i*