PisalnicaTudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 2. epizoda, 30. del
5
13. JANUAR
"Isabella!"
Od strahu spustim ključe stanovanja na tla in se bliskovito obrnem. Ledeno modre oči, ki me spominjajo na morje. Globok in odločen moški glas. Tanke ustnice, ustvarjene za romantične poljube. Da, *i*on*i* je.
"John? Kaj ti je? Razšla sva se," začudeno vprašam in se skremžim od presenečenja.
"To že vem," resno odgovori. Nato zavoham na njem nekaj novega, nekaj, kar nisem vajena. Vonj ima po nočem svežem, rahlo tudi po sladkem. Kaj je stvar, ki jo tako intenzivno voham? "Je kaj narobe?"
Ups. Zgleda da sem se to spraševala preveč očitno. "Imaš ... nekaj novega?"
"Ne da bi vedel," odvrne in nenadoma me prešine — nova kolonjska! In to naravnost božanska! Oh, če bi bila le lahko bila skupaj. Ko bi ga poljubljala, bi ga lahko vohala. To bi bilo samo edinstveno.
"Nič ni, pozabi," se mu zlažem, on pa skomigne z rameni. "Bolj me zanima, zakaj me iščeš."
"Pogovoriti se morava," odvrne in me globoko pogleda v oči. V vsem tem času se sploh nisem zavedala, kako sem to pogrešala. "Kaj praviš na Starbucks? Kar zdaj?"
Starbucks. To je bila edina beseda, ki sem jo rabila. "Greva," odločno odgovorim in napotiva se po stopnicah navzdol.
Nekaj časa nisva ničesar spregovorila in tišina je bila dokaj mukotrpna. V ta namen sem se odločiti prebiti led: "Zakaj greva v Starbucks, John? O čem naj bi govorila?"
Že se je pripravljal odgovoriti na vprašanje, ko sem zagledala nove večbarvne luči. Ozrla sem se proti stropu in tako odmaknila pogled od stopnic. Naslednji trenutek sem le začutila, kako počasi padam proti tlom. A to se ni zgodilo. John me je namesto tega kot v kakšnem ljubezenskem filmu ujel.
Zrla sem mu naravnost v oči, v katerih sem videla morje. Znova, a močneje, sem zavohala njegovo kolonjsko in pozabila sem, kje sem.
Njegove ustnice so bile hkrati tako daleč tako kot blizu. Vendar ko so se njegove nežne roke ovile okrog vratu, so se ustnice približevale, dokler se niso končno srečale.
Počasi sva oba zaprla oči in se prepustila užitku poljubljanja. Začutila sem, kako mi srce divje razbija kot pravzaprav vsakič, ko ga vidim. V naju je gorel nekakšen ogenj strasti, ki sva ga lahko gasila le s poljubi. A temu sva bila zadnje čase prikrajšana.
Žal je kmalu odstranil svoje ustnice s svojih in ogenj strasti je bil pogašen, vendar mi je srce še vseeno bilo kot noro. "O tem sem se želel pogovoriti. Veš, že ko sem zapustil stanovanje, mi je bilo žal. A nisem te našel," izreče po tiho. "Želim nazaj naju, Isabella. Želim si, da bi bila spet skupaj."
Šok je takrat naredil svoje. Nemudoma sem odstranila njegove roke z mojih bokov in stekla nazaj v stanovanje.
"Isabella!"
Od strahu spustim ključe stanovanja na tla in se bliskovito obrnem. Ledeno modre oči, ki me spominjajo na morje. Globok in odločen moški glas. Tanke ustnice, ustvarjene za romantične poljube. Da, *i*on*i* je.
"John? Kaj ti je? Razšla sva se," začudeno vprašam in se skremžim od presenečenja.
"To že vem," resno odgovori. Nato zavoham na njem nekaj novega, nekaj, kar nisem vajena. Vonj ima po nočem svežem, rahlo tudi po sladkem. Kaj je stvar, ki jo tako intenzivno voham? "Je kaj narobe?"
Ups. Zgleda da sem se to spraševala preveč očitno. "Imaš ... nekaj novega?"
"Ne da bi vedel," odvrne in nenadoma me prešine — nova kolonjska! In to naravnost božanska! Oh, če bi bila le lahko bila skupaj. Ko bi ga poljubljala, bi ga lahko vohala. To bi bilo samo edinstveno.
"Nič ni, pozabi," se mu zlažem, on pa skomigne z rameni. "Bolj me zanima, zakaj me iščeš."
"Pogovoriti se morava," odvrne in me globoko pogleda v oči. V vsem tem času se sploh nisem zavedala, kako sem to pogrešala. "Kaj praviš na Starbucks? Kar zdaj?"
Starbucks. To je bila edina beseda, ki sem jo rabila. "Greva," odločno odgovorim in napotiva se po stopnicah navzdol.
Nekaj časa nisva ničesar spregovorila in tišina je bila dokaj mukotrpna. V ta namen sem se odločiti prebiti led: "Zakaj greva v Starbucks, John? O čem naj bi govorila?"
Že se je pripravljal odgovoriti na vprašanje, ko sem zagledala nove večbarvne luči. Ozrla sem se proti stropu in tako odmaknila pogled od stopnic. Naslednji trenutek sem le začutila, kako počasi padam proti tlom. A to se ni zgodilo. John me je namesto tega kot v kakšnem ljubezenskem filmu ujel.
Zrla sem mu naravnost v oči, v katerih sem videla morje. Znova, a močneje, sem zavohala njegovo kolonjsko in pozabila sem, kje sem.
Njegove ustnice so bile hkrati tako daleč tako kot blizu. Vendar ko so se njegove nežne roke ovile okrog vratu, so se ustnice približevale, dokler se niso končno srečale.
Počasi sva oba zaprla oči in se prepustila užitku poljubljanja. Začutila sem, kako mi srce divje razbija kot pravzaprav vsakič, ko ga vidim. V naju je gorel nekakšen ogenj strasti, ki sva ga lahko gasila le s poljubi. A temu sva bila zadnje čase prikrajšana.
Žal je kmalu odstranil svoje ustnice s svojih in ogenj strasti je bil pogašen, vendar mi je srce še vseeno bilo kot noro. "O tem sem se želel pogovoriti. Veš, že ko sem zapustil stanovanje, mi je bilo žal. A nisem te našel," izreče po tiho. "Želim nazaj naju, Isabella. Želim si, da bi bila spet skupaj."
Šok je takrat naredil svoje. Nemudoma sem odstranila njegove roke z mojih bokov in stekla nazaj v stanovanje.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
iiiiiiii!:relaxed::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart: čeprav mi je Isabelina reakcija mal čudna, ampak ok.:confused: pač John omb narazn sta on jo pa poljubi.... iz tega bo še mičeko drame..... mam pa 2 vprašanji..... ka ti vsak del pišeš kot samostojno objavo? pa če ni skrivnost me zanima približno kolk delovaš v glavi??
hvala če boš odgovorila. js bi ti sama na vsak del te zgodbe zihr dala 100 likov ker je tko dbest!!:heart::heart::heart::heart::heart:
hvala če boš odgovorila. js bi ti sama na vsak del te zgodbe zihr dala 100 likov ker je tko dbest!!:heart::heart::heart::heart::heart:
0
Najlepša hvala za komentar!
Rada bi sicer dala nadaljevanje zgodbe, ampak trenutno pišem 2 zgodbi istočasno. In se mi npr. izpiše, ko odprem, če želim nadaljevanje svoje kriminalke, hočem pa nadaljevanje te zgodbe in potem morm kliknit pač za čist novo objavo.
Delov bo recimo 40—50.
Rada bi sicer dala nadaljevanje zgodbe, ampak trenutno pišem 2 zgodbi istočasno. In se mi npr. izpiše, ko odprem, če želim nadaljevanje svoje kriminalke, hočem pa nadaljevanje te zgodbe in potem morm kliknit pač za čist novo objavo.
Delov bo recimo 40—50.
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ja pa iiiiiii:hearts::hearts::hearts::hearts:
Kok lepo:hearts::hearts:
Ampak meni se tudi zdi Isabelina reakcija nekam čudna, upam da bo vse v redu med njima.
Kok lepo:hearts::hearts:
Ampak meni se tudi zdi Isabelina reakcija nekam čudna, upam da bo vse v redu med njima.
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
