12. MAJ
"Slišal sem, da si se dobila s svojim bivšim," izreče Stephan z mrkim glasom in tako popolnoma uniči vso romantično vzdušje, ki je še pred nekaj trenutki vladalo med nama.
"Nisem se dobila z Johnom!" začudeno in hkrati tudi jezno vzkliknem. Kaj za vraga govori?
"Kaj pa je bila tista prireditev?" hladno nadaljuje.
"Res sem bila na tistem dogodku, a to ni isto kot to, da bi se dejansko dobila in bila v neposredni bližini," se nekoliko zlažem in ob tem odmislim na poljubljanje v zaodrju.
Stephan se obrne in mi pokaže hrbet, zatem pa se začne počasi sprehajati po moji dnevni sobi. Vmes dela enakomerno vzdihljaje, kot bi razmišljal o neljubi zadevi. Vsa ta tišina in napetost, ki se ob tem vzpostavi, me naredi izredno živčno. Tako na koncu ne vem več niti, kaj delam prav, če sem kaj pravilnega sploh storila ...
"Še kar mi to ni všeč, Isabella," spregovori v nekem trenutku in se ustavi, vendar mi ne pokaže svojega obraza. Kmalu se situacija spremeni in končno se zazre vame, pri čemer se mi zazdi, da želi vso svojo jezo prenesti name. "Kaj če te je videl?"
Če ne bi bilo vzdušje tako napeto, bi se zasmejala. Namesto tega pa ga zmedeno pogledam. "Kaj govoriš ...?"
"Samo ni mi všeč, da te gledajo drugi moški, to je vse," z umirjenim tonom glasu reče.
"No, tega ne morem preprečiti!" se zamislim. "Poleg tega pa, kaj je narobe s tem, da me je videl? Saj te nisem s tem prevarala!"
Stephan, ne da bi me sploh poslušal, nasloni svoje dlani na vsako izmed mojih lic in od šoka na široko razprem zenice. "Moja si, razumeš?" vzklikne, jaz pa le omotičeno prikimavam. "Nihče drug te ne bom imel. Ne tisti Hughes niti nihče drug! Samo moja si in tako bo ostalo!"

Odlomek iz romana Poslednji lord avtorice Isabelle Goodlay:
Theodore ne bi mogel na zabavo Patricka Dallingerja iti bolj nezadovoljno in turobno. Neprestano isti ljudje, isto okrasje, identična pojedina, enako dolgočasni pogovori o politiki ... Ne, to res ni bilo zanj. Najraje bi ostal doma in se zmrdoval. Da, to bi bilo prekrasno. Doma ga nihče izmed teh hinavskih ljudi ne gleda in se pritožuje nad njim ...
"Theodore," ga je iz razmišljanje o lepši sedanjosti prebudil oče, "zberi se že za božjo voljo in poišči tisto dekle."
Mladi lord se je šele po nekaj sekundah zavedal, kaj mu pravi oče. "Mislite zdaj?" je zmedeno vprašal.
"Seveda!" je sopihal starec. "Pojdi že, pri mizi zraven balkonskih vrat je!" je še dodal in s prstom pokaže v levo smer.
Theodore je globoko vdihnil zrak, nato pa se prerinil mimo množice žlahtno urejenih ljudi s kozarci v rokah, dokler ni prišel do balkonskih vrat.Tam je pri mizi, nabito polni z najrazličnejšimi posladki, zagledal neznano mladenko. Videl je lahko le njeno prebledo, skoraj vampirsko bledo polt in sijočo vijolično obleko. Slednja je poudarila njen ozek trup, a se je nato razširila pri nogah, tako da je popolnoma prekrila njene noge. Je o njej govoril oče ali je mislil kakšno drugo?
"Ste vi Cornelia Dallinger?" je vljudno vprašal Theodore in dekle se je končno obrnilo.
"Da, to sem jaz," je s prisrčnim visokim glasom odvrnila. "In vi ste lord Harrington, imam prav?"
Šele takrat si jo je lahko ogledal. Njene zelene oči so bile nekoliko povešene in bleda koža je bila nekje tanka, drugod pa nenormalno debela. Povrh vsega je bil vrat nekoliko otekel. Theodore je pomislil, da jo verjetno muči kakšna bolezen. S tem je verjetno oče mislil, da ni prav lepa na pogled ...
"Ste lord Harrington, gospod?" ga je nežno opomnila na neodgovorjeno vprašanje.
"Oh, da, to sem jaz," ji je končno odgovoril.
Tako sta nadaljevala pogovor, in sicer v izredno sproščenem vzdušju. Theodore je kmalu zaznal, kako pametna in veselo je to dekle. In še nekaj drugega mu je bilo izredno všeč – njena duša je bila čista.