V tem delu se zgodba čisto preobrne. Berite do konca.


Počutila sem se brezupno.Iz dneva v dan se je moj trebuh večal kosti pa postajale vedno krhkejše.Dnevi so se spremenili v tedne tedni pa v mesece.Preštela sem že točno leto dni od kar sem pobegnila od doma.Preštela sem že sedem mesecev odkar je v trebuhu začel rasti otrok.
Nisem ga želela.V tistem obdobju bi dala vse, da bi izginil.Moje zdravje pa se je v tistem času še poslabšalo.Devet mesecev sem bila zaprta v isti sobi, priklenjena na posteljo.Za jesti sem dobivala ostanke hrane Ničvredneža in ostalih ugrabiteljev.Za štirinajsti rojstni dan sem prvič po devetih mesecih lahko za " darilo" odšla za pov ure v spremstvu Ničvredneža na vrt za hišo. To je bilo edino ko sem v času ujetništva lahko dihala svež zrak.
Nikoli me niso peljali na pregled če je z otrokom v trebuhu vse vredu.Na pregled me niso peljali niti, ko sem imela še tako močne krče.Vem, da je moja življenska zgodba zelo kruta ampak to kar bom zdaj povedala bo še bolj. V sedmem mesecu nosečnosti sem želela, da otrok umre. Želela sem, da umre še ko je bil v trebuho.To sem si želela bolj kot vse na svetu, saj sem vedela da je otrok Ničvrednežev.Večkrat sem tudi sama poskušala umreti ampak mi ni uspelo.Včasih sem se stradala ampak je k meni prišel pohotni Ničvredneš mi odprl usta in v njih utikal hrano.
Nekega dne sem se ravno zaradi tega z njim skregala. Začel me je tepsti, udarjati in me brcati. Takrat me je po pomoti brcnil v trebuh. Nisem še doživela take bolečine.Začela mi je teči kri.Za več ur sem omedlela. Ko sem se zbudila sem potipala trebuh in začutila, da je veliko mehkejsši.Bil je tudi manjši in v njem nisem začutila več nobene teže. Takoj sem vedela kaj se je zgodil.Otroka sem izgubila.Takrat pa sem v žalosti, besu jezi in obupu ugotovila, da nisem privezana na posteljo.Prvič. Stekla sem do vrat in pokljukala. Niso bila zaklenjena.Bila sem tako vesela, da sem čisto pozabola, da sem izgubila otroka.Previdno sem švignila po stopnicah.Nobenega ni bilo doma.Stekla sem do vhodnih vrat a ta so bila zaklenjena. Spomnila sem se, da je " mama" vedni hranila ključ v omari. Šla sem v njeno spalnico, ki je bila na vso srečo odklenhena.Brskala sem po omari, ko sem ravno naletala na njen dnevnik, ki ga je pisala pred štirinajstimi leti.Odprla sem ga. V njem je bilo besedilo, ki mi je spremenilo življenje.
Pisalo je:
" Jaz in moja družjna se ukvarjamo z nezakonitimi posli, kot se mamila, droge, kraje,ugrabitve posilstva...Jaz in mož sva iz hiše bogatega poslovneža ugrabila njegovo trimesečno hčerko Surejo.Doma sva jo poimenovala Haymze.Njej bova seveda popolnoma uničila življenje. Na srečo ne bo noben ugotivil."

Ta zapisek me je popolnoma šokiral, da sem spet skoraj omedlela. Nisem mogla dojeti, da sem bila dvakrat ugrabljena pa tega sploh nisem vedela.
Takrat sem šele dojela zakaj je moja "družina" čisto zblojena. Zato, ker je bila mafiska tolpa. Jaz pa bi lahko živela srečno življenje pri svoji pravi družini.