*b*4.poglavje*b*
*modra*rana na čelu*modra*
============================================================
Njegov glas je mehek
kakor pesek,
na katerem
sedim.
Ta glas
bi lahko
poslušala
do konca
mojega
brezveznega
življenja.
sediva ob ognju.
"Torej si izgubila spomin?"
me vpraša
zaskrbljeno.
Z mukami
prikimam.
Pogledam ga.
V svetlobi ognja
se vidi
njegova
rana na čelu.
"kaj pa je to?"
ga vprašam
jaz,
tista jaz,
ki ji zdaj
srce bije,
da Felixa
skoraj
ne slišim
več.
"Nič takega ni.
Vidim, da si zaspana.
lahko se nasloniš
na moje koleno
in zaspiš."
Proba zausmeriti pogovor,
kot da sem še
majhen otrok,
čeprav imam dvanajst
let.
ampak jaz
mu brez
ugovora ustrežem.
Naslonim se
na njegovo koleno
in čutim njegove
usnjene kratke
hlače.
Zaspim.
_______________________________________________________
Odprem oči.
Pred mano je Felix.
"Oprosti ker sem te zbudil,
ampak
tako lepih
zvezd
nisem videl
celo leto."
Vstanem in se vsedem
ob Felixa.
"Vredu je,
če si me zbudil,
saj nočem
zamuditi tega."
Mu odgovorim,
vsa zalepljena
in zaspana,
da se skoraj
ne zavedam
kje sem.
V soju lune
zagledam
kako
iz njegove
rane na čelu
teče
živo rdeča
kri.
"felix, iz
tvojega čela
teče
kri."
Mu povem
in sprva ne
verjame.
A ko si
prime rano,
vidi
njegovo roko
čisto
krvavo.
"takoj bom nazaj."
Mi pove
in že
teče
v gozd.