»Dobro jutro Layla., Kako si Layla?, Si dobro spala Layla?« čvek, čvek, čvek… Vedno so take tele moje sošolke, delajo se prijazne in ustrežljive a v resnici jim ni mar zame, tako je pač če imaš bogato družino. Le prikupiti se mi želijo in ne mislim jim nasesti zaenkrat pa se še igram njihovo igro in sem prijazna do njih, če ne bi bila bi se obrnile prot meni. Še dobro, da se bo šola kmalu zaključila in jih ne bom nikoli več videla, osnovne bo konec.
Pouk je seveda na smrt dolgočasen, ampak ta dan je bilo nekaj drugače, nekaj je bilo v zraku,…magija? No nas je pa dolgčas nenadoma minil, ko je med peto uro začela zavijati požarna sirena. Vsi smo bili do konca zmedeni, najbolj pa se mi zdi, da jaz. V glavi mi je kar naenkrat nastala megla, počutila sem se osamljeno, zapuščeno pa čeprav sem povsod slišala teči in govoriti ljudi. Še vedno sem negibno stala na hodniku, dokler me ni popolnoma zmanjkalo, bilo je tako čudno kar naenkrat so glasovi potihnili nikogar ni bilo več, bil je samo en glas in to tisti, ki sem si ga najmanj želela. Njegov razbrazdani obraz me je gledal in počasi prihajal bližje in bližje, glas pa me je vztrajno klical po imenu. Želela sem teči, se premakniti, zadihati a moje telo je bilo ohromelo. Njegova roka je segla k mojim prsim ob dotiku me je strahotno zabolelo, zdelo se mi je, da moje telo gori. Od bolečine sem omedlela.