Nika je padla v temo.

Toda tokrat ni bilo tišine.

Slišala je jok novorojenčka.

Nato še enega.

In še enega.

Sedemnajst otroških jokov, ki so se prepletali v en sam grozljiv zvok.

Poskušala je odpreti oči, vendar ni imela vek. Poskušala je premakniti roke, vendar ni imela telesa. Bila je samo zavest, ujeta nekje med spominom in ničem.

Pred njo se je prižgala majhna rdeča lučka.

PONOVNA POVEZAVA V TEKU.

Pod napisom se je pojavil datum.

17. OKTOBER — PRED 19 LETI.

Nika je zaslišala očetov glas.

»Ana, prenos je pripravljen.«

»Ne,« je odgovorila mama. »Obljubil si mi, da tega ne boš nikoli več naredil.«

»Nimam izbire.«

»Vedno imaš izbiro!«

Nekaj je padlo na tla.

Nato je sledil zvok stekla, ki se je razbilo.

Nika je začutila, da jo nekaj vleče naprej.

In nenadoma je lahko videla.

Bila je v porodni sobi.

Mama je ležala na postelji, bleda in prepotena. Ob njej je stala medicinska sestra, ki je v naročju držala majhno deklico.

Niko.

Toda v sobi je bilo še nekaj.

Na drugi strani steklene stene je ležalo drugo telo.

Tudi novorojenčica.

Tudi ona je imela temne lase.

Tudi ona je imela majhno belo brazgotino na levem gležnju.

Nika je hotela zakričati, vendar ni imela glasu.

Oče je stal ob stekleni steni in opazoval obe deklici.

»Katera je prva?« je vprašal.

Medicinska sestra ga je prestrašeno pogledala.

»Ne razumem.«

»Katera se je rodila prva?«

»Obe sta se rodili v razmiku nekaj sekund.«

Oče je pogledal mamo.

»Ana, izberi.«

Mama je v naročju stiskala eno od deklic.

»Ne.«

»Če ne izbereš, bosta umrli obe.«

»Potem naj umrem jaz.«

Oče je zaprl oči.

Ko jih je odprl, je bil njegov obraz drugačen.

Brez žalosti.

Brez strahu.

Samo odločnost.

»Žal mi je.«

Pritisnil je gumb.

Luči v sobi so ugasnile.

Ko so se znova prižgale, je ena od deklic jokala.

Druga je bila negibna.

Medicinska sestra je preverila njen utrip in počasi odkimala.

»Ta je mrtva.«

Mama je pogledala deklico v svojem naročju.

Nato še drugo telo za steklom.

»Kaj si naredil?«

Oče ni odgovoril.

Samo vzel je jokajočo deklico in jo položil v napravo, polno kablov in steklenih cevi.

Na zaslonu se je pojavilo:

IZVORNA ZAVEST ZAZNANA.

PRENOS V NOVO TELO JE MOGOČ.

Mama je začela kričati.

»NE! TO JE MOJA HČI!«

Toda oče je že pritisnil drugi gumb.

In Nika je razumela.

Ni gledala svojega rojstva.

Gledala je svojo prvo smrt.

»Nika!«

Nekdo jo je stresel za ramena.

Odprla je oči.

Lara je klečala ob njej. Njene oči niso bile več črne, vendar je po licih imela črne sledi, kakor da bi jokala črnilo.

»Vrni se k meni,« je ponavljala. »Prosim, vrni se.«

Nika se je poskušala dvigniti.

»Koliko časa?«

»Kaj?«

»Koliko časa sem bila mrtva?«

Lara je pogledala zaslon.

»Sedemnajst sekund.«

Nika je zaprla oči.

Sedemnajst sekund.

Sedemnajst poskusov.

Sedemnajst različic nje same.

»Kje je mama?«

Lara je molčala.

Nika jo je zgrabila za roko.

»Lara, kje je?«

»Izginila je.«

»Kako?«

»Ko se je začel osemnajsti poskus, je izginila z vseh kamer. Njeno telo je ostalo tukaj, vendar je …«

Lara ni dokončala stavka.

Nika je pogledala proti postelji.

Njeno telo je bilo še vedno tam.

Oči so bile zaprte. Ustnice rahlo razprte. Na prsih ni bilo več očetove roke.

Toda monitor ob postelji je prikazoval srčni utrip.

Enakomeren.

Mirnega človeka.

Nika je počasi vstala.

»To telo je živo.«

»Nika, ne približuj se mu.«

»Zakaj?«

»Ker to ni več tvoje telo.«

Nika je pogledala sestro.

»Kaj si rekla?«

Lara se je umaknila.

»Ko te je potegnilo v spomin, se je prenos končal. Tvoja zavest je zdaj v tem telesu.«

»Potem čigavo telo leži tam?«

Lara je začela trepetati.

»Ne vem.«

Na zaslonu se je pojavilo novo sporočilo.

PACIENTKA 18: PRENOS USPEŠEN.

PACIENTKA 17: ZAVEST STABILNA.

PACIENTKA 16: ZAVEST STABILNA.

Nika je strmela v številke.

»Lara … zakaj piše, da je pacientka šestnajst stabilna?«

Lara ni odgovorila.

Nika je pogledala telo na postelji.

Nato sestro.

Nato znova telo.

»Lara.«

»Prosim, ne.«

»Ti si pacientka šestnajst.«

Lara je prikimala.

»Da.«

»Jaz sem pacientka sedemnajst.«

»Da.«

Nika je pokazala na posteljo.

»Potem je pacientka osemnajst …«

»Ne vem!« je zavpila Lara.

V tistem trenutku je telo na postelji odprlo oči.

Nika je otrpnila.

Oči so bile rjave.

Povsem enake kot njene.

Telo se je počasi dvignilo in sedlo. Pogledalo je svoje roke, kot da jih vidi prvič.

Nato je pogledalo Niko.

»Končno,« je reklo.

Nika ni mogla spregovoriti.

Telo se je nasmehnilo.

»Sedemnajst poskusov. Sedemnajst življenj. In še vedno nista ugotovili.«

»Česa?« je zašepetala Nika.

Telo je obrnilo glavo proti Lari.

»Povej ji.«

Lara je odkimalа.

»Povej ji, kaj se je zgodilo v avtu.«

»Ne!«

»Povej ji, kdo je držal volan.«

Lara je padla na kolena.

Nika je začutila, da se ji tresejo noge.

»Lara?«

Sestra si je z rokami pokrila obraz.

»Nisem bila jaz.«

Telo na postelji se je zasmejalo.

»Seveda nisi bila ti. Takrat si bila stara šest let.«

Nika je pogledala neznano različico sebe.

»Kdo si?«

Nasmeh je izginil.

»Jaz sem spomin, ki ga je tvoj oče poskušal izbrisati.«

Telo je stopilo s postelje.

»Tiste noči v avtu nista bili dve deklici.«

Nika je začutila, da ji zmanjkuje zraka.

»Koliko nas je bilo?«

Telo je dvignilo tri prste.

»Tri.«

V sobi se je ugasnila ena luč.

»Ti.«

Druga.

»Lara.«

Tretja.

»In Vid.«

Nika je začutila, kako se ji je pred očmi znova zameglilo.

»Vid je bil deček.«

»Vid je bil ime, ki so ga dali tretjemu otroku.«

Telo se je približalo.

»Tretjemu otroku, ki se ni nikoli rodil.«

Lara je dvignila glavo.

»Nehaj!«

»Zakaj?« je vprašalo telo. »Ker si se ga spomnila? Ker si se spomnila, kaj si naredila, ko je mama ugotovila, da nosi trojčke?«

Nika se je obrnila proti Lari.

»Kaj govori?«

Lara je jokala.

»Ne vem.«

»Poglej me!«

Lara je dvignila obraz.

In Nika je prvič videla nekaj, česar še nikoli prej ni opazila.

Na sestrinem vratu je bila majhna brazgotina v obliki polmeseca.

Enaka kot na vratu telesa, ki je stalo pred njima.

Enaka kot na fotografiji, ki jo je Lara držala na začetku.

Telo je dvignilo roko in se dotaknilo svoje brazgotine.

»Ko je oče ugotovil, da tretjega otroka ne more rešiti, je ustvaril načrt. Izbrisal je spomin na nosečnost. Spremenil je dokumente. Prepričal vaju je, da sta bili vedno samo dve.«

»Zakaj?« je vprašala Nika.

»Ker je tretji otrok preživel.«

Nika je odkimala.

»To je nemogoče.«

»Ne,« je reklo telo. »Nemogoče je bilo samo to, da bi mu dovolili živeti.«

Nenadoma so se vrata sobe odprla.

Na hodniku je stala mama.

Brez bele obleke.

Brez srebrnih las.

Bila je mlada, prestrašena in v naročju je držala majhnega dojenčka, zavitega v belo odejo.

Nika je pogledala dojenčka.

Dojenček je odprl oči.

Bile so popolnoma črne.

Mama je začela jokati.

»Nika, poslušaj me. Nimamo več veliko časa.«

Nika je stopila proti njej.

»Kdo je to?«

Mama je pogledala dojenčka.

»Tvoj brat.«

»Vid?«

»Ne.«

Dojenček je počasi obrnil glavo proti Niki.

Na njegovem levem gležnju je bila bela brazgotina.

Mama je stisnila odejo k sebi.

»Ime mu je bilo Adam.«

Zaslon je nenadoma zasvetil.

PACIENT 00 ZAZNAN.

VSI PREJŠNJI POSKUSI RAZVELJAVLJENI.

ZAČETEK IZVIRNEGA PROTOKOLA.

Mama je pogledala Niko naravnost v oči.

»Zdaj moraš izbrati, katera od tvojih sester bo ostala živa.«

Nika se je ozrla proti Lari.

Nato proti telesu na postelji.

Nato proti neznani različici sebe.

»Koliko sester imam?«

Mama je stisnila ustnice.

»Sedemnajst.«

Iz zvočnika se je zaslišal otroški smeh.

Nato je dojenček v njenem naročju spregovoril.

Z glasom odraslega moškega.

»Ne, mama.«

Vse luči so ugasnile.

»Sedemnajst jih je bilo ustvarjenih.«

V temi je Nika začutila drobno roko, ki se je ovila okoli njenega prsta.

»Toda samo ena je bila tvoja prava sestra.«

Ko so se luči prižgale, mame ni bilo več.

Dojenček je ležal v Nikinem naročju.

Lara je izginila.

Telo na postelji je izginilo.

Na zaslonu pa je ostal samo en stavek.

PACIENT 00 JE PREVZEL NADZOR.

Nika je pogledala dojenčka.

Ta ji je stisnil prst.

Nato se je nasmehnil.

»Živjo, sestrica.«

Nika je začela jokati.

Ker je poznala ta glas.

Slišala ga je v sanjah, že odkar pomni.

Slišala ga je v posnetkih, ki jih ni znala pojasniti.

Slišala ga je tisto noč, ko je oče prvič zagnal napravo.

In zdaj se je spomnila.

Spomnila se je, kaj ji je njen brat zašepetal tik pred nesrečo.

»Če se vrnem prvi, te bom poiskal.«

Dojenček je dvignil pogled.

Njegove črne oči so se za trenutek obarvale rjavo.

»Zdaj pa, Nika,« je rekel, »mi povej, kje si skrila moje pravo telo.«

Na zaslonu se je začelo novo odštevanje.

00:17:00

Tokrat je imela Nika sedemnajst minut.

In nekje globoko v laboratoriju se je odprla vrata prostora, ki na nobenem načrtu ni obstajal.

Za njimi je ležalo osemnajst teles.

Sedemnajst deklic.

In en deček.

Vsi so imeli odprte oči.

Vsi so čakali na Niko.

In vsi so hkrati zašepetali:

»Ne dovoli mu, da se spomni, kdo ga je ubil.«

...