Ko se je alarm izključil, je nastala tišina.

Ne običajna tišina, kakršno poznaš sredi noči.

To je bila tišina, v kateri je Nika slišala lastno srce, čeprav ni bila več prepričana, da ga ima.

Na zaslonu je še vedno svetil napis:

PACIENTKA 01 — MATERINSKA ZAVEST

»Mama?« je zašepetala.

Lara je sunkovito zgrabila njeno roko.

»Ne izgovarjaj tega imena.«

»Zakaj?«

»Ker te lahko sliši.«

Nika jo je pogledala, kot da je izgubila razum.

»Saj je mrtva.«

Lara se je grenko nasmehnila.

»To smo mislili tudi zate.«

Takrat se je za vrati zaslišalo počasno trkanje.

Trikrat.

Premor.

Še dvakrat.

Nika je otrpnila.

Ta vzorec je poznala.

Ko sta bili majhni, je mama tako trkala na vrata njune spalnice, kadar se je oče vrnil domov jezen. Trikrat hitro, nato dvakrat počasi. To je bil njun skrivni znak, da morata biti tiho in se skriti pod posteljo.

Toda mama je bila takrat še živa.

Ali pa sta vsaj tako verjeli.

»Lara,« je zašepetala Nika. »Kaj je pacientka ena?«

Lara ji ni odgovorila.

»Lara!«

»Prva zavest, ki jo je oče prenesel v umetno telo.«

Nika je začutila slabost.

»Ampak zaslon pravi materinska zavest.«

»Ker je bilo to telo ustvarjeno zanjo.«

Za vrati se je oglasil ženski glas.

»Deklici moji?«

Nika je prenehala dihati.

Bil je mamin glas. Ne podoben. Ne popačen posnetek.

Prav njen.

»Odprite vrata, prosim. Tako dolgo sem vaju iskala.«

Lara je stopila pred Niko.

»Ne poslušaj je.«

»Ampak …«

»To ni najina mama.«

Za vrati je nastala tišina.

Potem je ženski glas tiho vprašal:

»Lara, si ji že povedala, kaj si naredila z njenim bratom?«

Lara je otrpnila.

Nika jo je počasi pogledala.

»Kakšnim bratom?«

Lara je odkimala.

»Nika, tega ne počni.«

»Kakšnim bratom?«

Za vrati se je zaslišal smeh.

Nežen, skoraj ljubeč smeh.

»Oh, Lara. Vedno ista. Najprej ji vzameš spomine, potem pa še družino.«

Nika je stopila stran od sestre.

»Imela sva brata?«

»Ne,« je rekla Lara prehitro.

Zaslon je zapiskal.

SPOMIN 04: ODKLENJEN.

Soba se je zavrtela.

Nika je zagledala majhno otroško sobo. Tri postelje. Tri odeje. Tri skodelice na nočni omarici.

Na srednji postelji je sedel deček z gostimi temnimi lasmi.

Morda je bil star šest let.

V rokah je držal avtomobilček z odlomljenim kolesom.

»Nika, poglej!« je rekel in ji pokazal igračo. »Oče pravi, da jo lahko popravi.«

Nika se je v spominu zasmejala.

»Oče pravi marsikaj.«

Deček se je zasmejal z njo.

Nato se je prizor spremenil.

Isti deček je ležal v bolniški postelji.

Njegova koža je bila bleda. Na prsih je imel pritrjene elektrode, ob postelji pa je stala mama.

Jokala je.

Oče je govoril po telefonu.

»Ne moremo izgubiti še enega otroka. Razumete? Naredite karkoli.«

Nika je hotela stopiti bliže, toda spomin se je znova spremenil.

Tokrat je bila v avtomobilu.

Dež.

Kri.

Razbito steklo.

Lara je sedela za volanom.

Na zadnjem sedežu je ležal deček.

Nika je kričala njegovo ime.

Vid.

Njen brat se je komaj premaknil.

»Nika?« je zašepetal.

»Tukaj sem.«

»Obljubi mi nekaj.«

»Karkoli.«

Vid je pogledal proti Lari.

»Ne pusti ji, da me zamenja.«

Potem je zaprl oči.

Spomin je izginil.

Nika je padla na kolena.

»Vid,« je zašepetala. »Moj brat se je imenoval Vid.«

Lara je stala pred njo in jokala.

»Nisem hotela, da umre.«

»Kaj si naredila?«

»Poskušala sem ga rešiti.«

»Z avtomobilom si ga ubila?«

»Ne!«

Larin krik je odjeknil po sobi.

Črne oči so ji za trenutek postale povsem običajne. Rjave. Polne solz.

»Nesreča ni bila moja krivda. Oče je posegel v zavore. Hotel je ustaviti avto, ker je vedel, da je Vid že bolan. Hotel ga je odpeljati v laboratorij, še preden bi umrl.«

Nika je zmajala z glavo.

»Zakaj bi to naredil?«

»Ker je Vid prvi preživel prenos zavesti.«

Vse je utihnilo.

Nika se je spomnila dečka na postelji. Elektrod. Očetovega glasu.

»Vid je bil prvi poskus.«

Lara je prikimala.

»Paciente je začel ustvarjati, še preden sva se rodili. Najprej je poskušal rešiti ljudi, ki jih je izgubil v nesrečah. Potem je odkril, da lahko del spomina prenese v drugo telo. Toda Vidovo telo je zavrnilo prenos. Oče ga ni mogel rešiti.«

»Zato je začel z nama.«

»Ne. Začel je z mamo.«

Za vrati se je zaslišalo novo trkanje.

Tokrat samo enkrat.

Nato je ključ počasi zdrsnil v ključavnico.

Lara je zgrabila Niko za ramena.

»Poslušaj me. Ko se vrata odprejo, ne glej obraza. Ne odgovarjaj na vprašanja. In ne dovoli ji, da se te dotakne.«

»Zakaj?«

»Ker se spomni, kdo si bila, še preden si se rodila.«

Ključ se je obrnil.

Vrata so se odprla.

Na hodniku ni bilo več šestnajstih deklic.

Tam je stala ženska v beli obleki. Njeni lasje so bili dolgi in srebrni, čeprav je imela obraz mlade ženske. V rokah je držala majhnega plišastega zajca z manjkajočim ušesom.

Nikin želodec se je skrčil.

To je bila igrača iz njunega otroštva.

Lara je stopila nazaj.

Ženska se je nasmehnila.

»Moji deklici.«

Nika je hotela pobegniti, vendar so ji noge odpovedale.

Ženska je pogledala Laro.

»Ti si bila vedno bolj pogumna. Vedno si mislila, da lahko popraviš vse, kar se pokvari.«

Nato je pogledala Niko.

»Ti pa si vedno želela vedeti resnico.«

Nika je komaj izgovorila vprašanje.

»Kdo ste?«

Ženska se je nasmehnila.

»Saj veš, ljubica.«

»Ne.«

»Seveda veš.«

Ženska je dvignila roko in si počasi odstranila kožo z leve strani obraza.

Nika je zakričala.

Pod kožo ni bilo krvi. Ni bilo mišic. Ni bilo kosti.

Samo drobni kovinski spoji in svetleča vlakna, ki so se premikala kakor živci.

Ženska je odstranila še drugi del obraza.

In Nika je zagledala svoj obraz.

Ne obraz odrasle Nike.

Obraz deklice s fotografije.

Obraz pacientke številka ena.

»Jaz sem bila prva,« je rekla ženska. »Prva Nika.«

Lara je začela jokati.

»Mama, prosim …«

Ženska se je obrnila k njej.

»Ne kliči me tako. Tvoja mama je umrla pred sedemnajstimi leti.«

Nika je začutila, kako ji kri zastaja v žilah.

»Ampak … vi ste …«

»Moje ime je bilo Ana. Bila sem zdravnica. In bila sem prva oseba, ki jo je tvoj oče poskušal vrniti iz smrti.«

Ženska je pogledala proti postelji, na kateri je ležalo Nikino telo.

»Toda nekaj je šlo narobe. Ko sem se prebudila, nisem več vedela, kdo sem. Spominjala sem se samo ene stvari.«

»Česa?« je vprašala Nika.

Ana je stopila bliže.

»Da sem imela hčerko.«

Nika je pogledala Laro.

»Potem je Lara …«

»Moja hči,« je odgovorila Ana. »Tvoja starejša sestra.«

Nika je zmajala z glavo.

»Ne. To ni mogoče. Midve sva dvojčici.«

»Tako ti je povedal oče.«

Ana se je nasmehnila brez veselja.

»Toda v resnici sta bili v laboratoriju ustvarjeni iz istega vzorca. Lara je dobila moje spomine. Ti pa si dobila …«

Nenadoma je utihnila.

Njen pogled je zdrsnil na zaslon.

PACIENTKA 17: PRENOS NEDOKONČAN.

IZVORNA ZAVEST ŠE VEDNO AKTIVNA.

Ana je prvič delovala prestrašeno.

»Ne,« je zašepetala. »To ni mogoče.«

Lara je dvignila glavo.

»Kaj je narobe?«

Ana se je počasi obrnila proti Niki.

»Ti nisi sedemnajsti poskus.«

Nika je začutila, da se je nekaj premaknilo globoko v njej.

Nekaj starega.

Nekaj, kar je čakalo.

»Kaj sem potem?«

Ana je iztegnila roko proti njej.

»Ti si bila vedno tukaj.«

Zaslon je ugasnil.

Vsi zvoki so izginili.

Nika je zaslišala samo en glas.

Svojega.

Toda prihajal je iz njenega telesa na postelji.

»Mama,« je zašepetalo negibno telo. »Povej ji, kaj se je zgodilo v noči, ko se je rodila.«

Ana je zaprla oči.

»Ne morem.«

»Povej ji.«

»Prosim, nehaj.«

»Povej ji, katera od naju je umrla.«

Nika se je obrnila proti postelji.

Njeno telo je počasi odprlo oči.

In prvič se je nasmehnilo.

»Ker, Nika,« je zašepetalo, »če si ti pacientka sedemnajst …«

Na zaslonu se je prižgal nov napis.

PACIENTKA 18 — ZAČETEK PRENOSA.

Telo na postelji je nadaljevalo:

»… potem sem jaz tista, ki si jo ti ubila.«

Ana je zakričala.

Lara je planila proti postelji.

Toda bilo je prepozno.

Nika je začutila, da ji nekaj vleče zavest iz telesa. Pred očmi se ji je stemnilo, njene roke pa so postale prosojne.

Tik preden je izgubila zavest, je zaslišala materin šepet.

»Oprosti mi, Nika.«

In nato še zadnje besede.

»Nisi se rodila dvakrat, ljubica.«

»Rodila si se sedemnajstkrat.«

...