*b* 3. del *b*
»Poleg tega pa želim biti tukaj,« je dodala. »Edina si, ki si ne deliš sobe s kom drugim. Potrebuješ družbo.«
Res sem bila edina brez sostanovalca in s tem sem bila povsem zadovoljna. Lahko sem bivala v tišini in samota je bila prijetna. Želela sem mir in ta mi je bil zagotovljen bolj kot karkoli drugega. Nisem potrebovala družbe. Družbo sem sovražila.
V tistem trenutku sem se spomnila. Zmrznila sem na mestu in počasi obrnila glavo k Heli, ki mi je vrnila zmeden pogled. Kot bi lahko prebrala moje misli, se je tudi njen obraz pomračil. Kratko je stresla glavo. Ker ji nisem v trenutku povedala, kaj mi je ležalo na duši, je vprašujoče dvignila obrv. To je bil znak, da moram spregovoriti.
“Tina mi je pred odhodom nekaj zaupala,” sem začela, da bi malo zavlačevala, ampak v tem nisem bila preveč dobra, ne da bi zamočila, kar sem mislila povedati. Zato sem se odločila, da bom prešla na bistvo. Heliin pogled se ni spremenil. Želela sem si, da me ne bi morila s svojimi velikimi radovednimi očmi. “Rekla je ... r-rekla je, da sedmi kvader več ne obstaja.”
“Sedmi kvader ... kaj?!”
“Ne obstaja.”
“K-kaj?!”
“Ne obs-”
“Ja, sem razumela.” Še vedno je bila z očmi na mojih, čeprav je bil njen pogled prazen. Zamišljeno je sedela. Novica jo je šokirala. Verjetno tega sploh ni pričakovala. *i* Zakaj nisi bolj zavlačevala? Uničila si njeno dobro voljo, ki ji je nikoli ne vračaš, medtem ko se ona zmeraj potrudi zate. Kaj si storila, neumnica? Morala bi počakati do večerje, ko bodo še ostali izvedeli novico, ne pa da jo moriš že zdaj. No, pa imaš. Zdaj zagotovo krivi tebe. *i*
“Oprosti,” sem šepnila in pogledala v tla.
“Zakaj se opravičuješ? To ni tvoja krivda.”
Njen poskus, da bi me pomirila, je bila le še ena njenih vsakodnevnih laži. Bila sem jih vajena. A vedela sem, da se nima smisla prerekati z njo - česar nisem niti znala – zato sem ostala tiho in upala, da mi bo oprostila. Zadnje, kar sem potrebovala, je bilo, da bi me zdaj zapustila.
“Ila, resno mislim, to ni tvoja krivda,” je ponovila in me rahlo stresla, kar sem občutila kot orkan. Ko ji nisem odgovorila, me je stresla močneje. “Ne krivi sebe, prosim te. Kako bi lahko bila kriva ti? Saj nisi sama spremenila pravil. Saj jih nisi, kajne?”
“Ne.”
“Torej?” Zavzdihnila je in vstala s postelje. Sprehodila se je po majhni sobici in izgledala zakopana v lastnih mislih. To res ni bil moj namen. A imela sem občutek, da ji še več opravičevanja ne bi bilo všeč. “Kaj bova zdaj?”
Zaigrano sem si nadela zmeden pogled, čeprav sem vedela, na kaj meri.
“Kam bova pripadli zdaj, ko je najin kvader izničen? In ostali? Misliš, da nas bodo razdelili v ostale kvadre?”
“Ne vem.”
“Zakaj so ga sploh izničili? Misliš, da jih je veliko odšlo? Pa krave? Kaj, če je naša krava ...” Glas se ji je zlomil. Prekrila si je usta. “Kaj, če ...”
“Krava je v redu,” sem ji zagotovila, medtem ko sama nisem bila prepričana v rečeno.
“Si jo videla?”
“Ja.”
Oddahnila si je. Krava ji je veliko pomenila, tako kot meni. Upala sem, da ji nisem povedala neresnice, a pravzaprav nisem imela pojma, kaj bo s kravo, ko njenega kvadra več ne bo. Morda je že ... ne, nisem smela razmišljati na tak način.
“V redu je,” je rekla s prisiljenim nasmehom. “V redu.” Hodila je po sobi in prikimavala, kot bi želela samo sebe prepričati, da verjame lastnim besedam. To je tudi zares počela. Velikokrat je bila taka. To sem razumela, saj sem sama počela enako, a večinoma drugim in ne sebi. Sebi ne bi lagala. *i* Res? *i*
Ustavila se je sredi sobe, nato pa počasi sedla na tla. Pogledala me je in želela sem se skriti njenim očem, pravzaprav celemu svetu, saj je tokrat nosila resen pogled, prav nič nežen in pomirjujoč, prav nič značilen zanjo. Nosila ga je le, ko je od mene nekaj želela izvedeti in želela iskren odgovor. In prav vedela sem, na katero temo bo pogovor stekel. V tem trenutku sem jo zasovražila. Dovolj sem imela njene družbe. *i* Odidi, *i* sem pomislila, a nisem upala izreči na glas, zaradi česar sem sovražila sebe. Ko ni odšla, tudi ko sem že desetič prosila, sem se sprijaznila in ji vrnila pogled. Poskusila sem izgledati pogumno, a verjetno sem bila videti taka kot ponavadi; prestrašena in zlomljena. *i* Saj drugo ne znaš biti. Zmeraj je isto. *i*
“Ila, želim, da si z mano iskrena,” je mirno rekla. V primerjavi z obrazom je bil njen glas nežen in mil. “Saj boš, kajne?”
Nisem marala, ko je z mano govorila kot z otrokom. Pri petnajstih letih bi bilo za pričakovati, da bi me ljudje jemali resno. Seveda me nihče ni. Še posebej ne Heli. Včasih sem si želela, da bi bila dovolj pogumna, da bi ji v obraz priznala, kako ne maram njenega obnašanja. Konec koncev nisem bila niti njena hči niti sestra ali katera bližnja sorodnica. Bila sem le njena sostanovalka v tem Domu, ki ji nisem znala vračati prijaznosti, katere sem bila deležna z njene strani. Nikdar nisem razumela, zakaj je vseeno vztrajala pri tem, da bi mi delala družbo in poskusila skrbeti zame. Nisem potrebovala skrbe, dovolj stara sem bila, da sem lahko bila samostojna. A kako bi ji to dopovedala, je bilo vprašanje.
Prikimala sem.
“Kako se počutiš?”
Vedno je začela z lahkimi vprašanji. “V redu.”
“Te kaj boli?”
Prikimala sem, saj je vedela odgovor.
“Kaj vse?”
Dotaknila sem se svojega lica.
“Le to?”
Prikimala sem.
“Prav.” Pustila mi je minuto tišine, kar bi mi ugajalo, če ne bi vedela, da je to le njen načrt, kako me umiriti in nato presenetiti s težjimi vprašanji. Tokrat nisem smela popustiti. Ko je počasi odprla usta, sem vedela, da bom še kako trpela. “Veš, zakaj si prej omedlela?”
Le gledala sem jo v oči, saj je vedela odgovor. Sovražila sem, ko je spraševala po nečem, kar ji je bilo jasno. Zakaj je želela, da ji potrdim tudi z besedami? Zakaj je želela, da jo sovražim še bolj kot sem jo sicer?
*i* Priznaj; ne sovražiš je toliko, kot si želiš, da bi jo. *i*
“Ker ...” sem izustila, a je glas zamrl. Še enkrat sem počakala, da bi videla, do kod seže njena trma. Bila je premočna zame. Morala sem izreči. “Nimam energije.”
*i* Lepo si se rešila. A ne za dolgo. *i*
“Kako to, da je nimaš?”
V mislih sem jo prosila, moledovala in jokala, da me ne bi silila k temu. Čutila sem, kako je jeza v meni kipela in slišala sem svoje vedno glasnejše dihanje. Ustavila sem ga lahko le tako, da sem nehala. A nisem zdržala kaj dolgo. Heliin pogled me je ubijal. Čutila sem ga kot rezilo v mojem hrbtu. Komaj sem se zadržala, da ne bi zaječala.
“Ker ...”
*i* Postavi se zase, vsaj enkrat. Če ne moreš premagati niti nje, koga boš? Povej ji, naj zapusti sobo, saj je tvoja. Bodi odločna. Ne pusti se. *i*
Vse bi naredila, da bi bile te misli dovolj močne, da bi dejansko spremenile moja dejanja. A seveda niso bile. Zaradi njih sem se počutila le slabše. *i* Et culpa mea est. *i*
“Ker ne zmorem.”
Odgovori:
lovam drgač<33
bomo vidli
hvala tii <3333
pa novi del hitro napiši ane :smirk:
Moj odgovor:

Svetovalnica
?!
Obvestila
DODATNE UGODNOSTI ZA NAROČNIKE
Naročniki revije Pil, pozor!
Na Pilovi spletni strani imate naročniki revije posebne ugodnosti. V klepetalnici lahko z drugimi naročniki klepetate v ločeni sobi klepetalnice, ustvarjate teste v Galaksiji testov ter na vseh forumih objavljate fotografije in risbe.
Vse, kar potrebujete za aktivacijo ugodnosti, je naročniška številka.
Naročniško številko dobiš na e-poštni naslov, ki si ga vpisal/a na naročilnico. Dostop do dodatnih vsebin za naročnike lahko aktiviraš tudi tako, da vpišeš ime in priimek plačnika naročnine (to je najverjetneje eden od staršev oz. skrbnikov). Če številke nikakor ne najdeš, piši na revije@mladinska-knjiga.si in ti bomo pomagali.
Kam vneseš naročniško številko? Klikni desno zgoraj na svoj vzdevek in izberi “Dostop za naročnike” ali pojdi direktno na povezavo https://www.pil.si/mojprofil/aktivacija.