Pisalnica - Vse, kar je očem skrito 4. del

Znašla se je v nekakšni kinodvorani. Bila je sama. Luči so se ugasnile, videla je samo še veliko, belo, pravokotno platno pred seboj. Na njem so se začeli pojavljati njej precej znani prizori. Iz zvočnikov so prihajali oddaljeni glasovi kot bi bila pod vodo. Ni vedela kaj gleda, dokler ni videla dveh otrok na ulici. Prvi je stekel na cesto in v tistem trenutku se je izza vogala pripeljal avto. Za fantom na cesti je priteklo dekle in ga porinilo točno pod avto. Tedaj se je zavedala kaj gleda. Bili so njeni spomini. Vendar nekaj ni bilo prav. Avto se ni ustavil. Še vedno se je premikal, točno proti njej. Nenadoma je strgal filmsko platno in se znašel v kinodvorani. Z vso hitrostjo je vozil proti njej in pod seboj mečkal sedeže. Imel je zelo močne žaromete, ki so jo kmalu zaslepili.

Takrat se je predramila. Bila je v temnem prostoru in nekdo ji je s svetilko svetil v obraz. Sanjala je. Svoje spomine. Spet.

»Budna je.« Te besede so jo dokončno predramile. Oseba, ki ji je baterijsko svetilko uperjala v obraz, je bila čisto zakrita, njen glas pa je bil tih in raskav, zato Viki ni mogla določiti njenega spola.

Okrog nje se je nagnetlo še več takih postav. Šele zdaj je opazila, da sedi privezana na stolu. »Govori!« je nekdo revsnil. Takrat si je zaželela, da bi imela tisto sposobnost s katero lahko govoriš in govoriš, poveš pa ničesar, kot jo imajo nekateri. Na primer Ethan … Nehote se je spomnila svojega prijatelja iz Londona. Te misli se je hitro otresla in se posvetila trenutnemu dogajanju. Kje sploh je? Kako je prišla sem? Kdo so ti ljudje in kaj hočejo od nje? Tedaj se je spomnila na Morgena. Razkrinkal jo je in zdaj hočejo izvedeti vse o TTM. Ni vedela kdo so, je pa vedela, da njeni tolpi, pravzaprav tolpi njenih staršev nočejo nič dobrega. Saj, po svoje je to logično …

»Ne delaj se neumno!« Iz misli jo je spet predramil tisti oster glas. »Govori. Povej vse kar veš.« Odločila se je, da bo vsaj poskusila hliniti svojo pravo identiteto. »Kaj pa takega vem?« »Hm, recimo to, zakaj je zadnje čase v Berlinu toliko ropov, vlomov in kraj,« jo je sarkastično vprašal zasliševalec oziroma zasliševalka. Še vedno ni vedela kaj je.

V prostoru je zavladala tišina. Viki je zrla v temne postave, ki so jo obkrožale, rekla pa ni nobene. »Odvežite jo,« se je nekdo oglasil. »Od tod tako ali tako ne more pobegniti.« Odvezali so jo, Viki pa se ni niti premaknila. Čakala je na pravi trenutek za pobeg. Tedaj, se ji je posvetilo kdo so ti ljudje. Rekli so jim Zasledovalci. Kot nekakšna tajna agencija, ki zasleduje tolpe in mafije ter jih na skrivaj uničuje. Bili so še hujši kot FBI in v svojih skupinah so imeli kup ljudi, tudi nekaj mladoletnikov. Skratka, bili so tako skriti in tajni, da večina ljudi sploh ni vedela da obstajajo. Kakor koli že, očitno so imeli na muhi TTM in Morgen je prav gotovo sodeloval z njimi. Da pa so jo prepoznali, so prišli iz Britanije, vsaj delno, saj je bila tam Viki že precej 'slavna.' In seveda so se spravili nanjo, ona spada med najbolj nemočne.

A bila je odločena, da ne bo nikogar izdala. Tako sunkovito, da je še sama sebe rahlo presenetila je vstala in se pognala v smer, za katero je domnevala, da so vrata. In res, celo odklenjena so bila! Odprla jih je in stekla po stopnicah navzgor. Žal, pa ni prišla ravno daleč, na vrhu jo je pričakala pojava, bolj kot človeku, podobna gorili in ji zaprla pot. V podlakti je začutila vbod in že jo je preplavila omotica. Ne morem verjeti, da so me uspavali!* Sem mar res tako pomembna?** So bile njene zadnje misli, tik preden se je, že drugič ta dan, pogreznila v temo.

Zbudila se je v postelji, v veliko bolj prijetni sobi. Uspavalo očitno ni bilo močno, saj je bil zunaj še vedno dan. Ali pa je bil morda spet dan? Še nekajkrat je po mežiknila in videla, da leži v postelji, v sobi, približno v prvem nadstropju hiše na … Na podeželju? Ja, prav res, skozi okno se je razprostiral razgled na travnike in v daljavi gozd. Ne, danes definitivno ni več petek. »Aha, budna si,« se je zaslišalo z drugega konca sobe. Bila je ženska, težko določljive starosti, z dolgimi zelenimi lasmi in prijaznim izrazom na obrazu. Viki ni bilo več jasno popolnoma nič.

3. poglavje

Ženska je prišla do nje, in se usedla na rob njene postelje. »K – kje sem in kako sem prišla sem … Kdo si ti – …« je s hripavim glasom zakrakala Viki. 'Zelnolaska' se ji je nasmehnila. »Tisti ljudje, ki so te ugrabili včeraj, niso bili zasledovalci. Bili so člani mafije Schwarz.« Tedaj se je Viki spomnila, da ste jo starša svarila glede njih. Bili so prav tako organizirani kot TTM in so po Nemčiji razgrajali že prej. Temačno Mesto jih je iz Berlina dobesedno pregnalo in zdaj so se očitno odločili, da se maščujejo. In, hudiča, da ji ni prebilo kakšen je Morgenov priimek! Preveč očitno, da bi bilo res. Kajpada.

»Čakaj … če so oni … kako*** … Kdo ste potem vi …?« Viki je dobila občutek, da je pozabila kako se govori. Zelenolaska se ji je toplo nasmehnila. »Ja, draga moja, mislim, da si že ugotovila kdo sem jaz, in kam spadam.« Viki je zadrgetala. Tisti topli nasmeh se ji naenkrat ni več zdel tako topel. »Ah, ne boj se. Ne bomo prehitevali. Ti samo povej, te še boli glava?« Tedaj se je spomnila, da je dobila precej hud udarec v glavo. Zelenolaska ji je ponudila ogledalo. Bila je povezana in skelelo jo je. »Nič mi ni,« je zamrmrala. »Odlično, torej. Zdaj pa pridi z mano, gotovo si že lačna.« Viki je pogledala na uro, ki jo je šele tedaj opazila na nočni omarici. 7.00. Oddahnila si je.

Ženska, za katero se je, če ji ne bo kmalu povedala svojega imena, odločila, da jo bo klicala kar 'Vila' jo je odvedla skozi vrata, po hodniku in po stopnicah navzdol. Tam, pa skozi še ena vrata in pred njo se je razprostrl s sončno svetlobo obsijan prostor, ki je bil nedvomno jedilnica. V njej je sedelo in zajtrkovalo približno pet ljudi. Ko so ju zagledali so ju soglasno pozdravili. »Živjo Clor, živjo Viki.« Slednjo je kar streslo, ko je ugotovila koliko ljudi pozna njeno ime. Le v kakšno past je zabredla?
___________________________________________________________
Ja no. To je bil četrti del. Vem, da se tale zgodba pač sploh ne more kosati z nekaterimi drugimi tukaj, a nekako sploh ne morem narediti bolj napete ...
Se pravi, da mi boste zelo pomagali, če boste v komentar napisali v kaj je zabredla Viki. Prosiiiim.
* Ta poved bi morala biti napisana s poševnimi črkami.
**Ta tudi.
***Ta beseda bi morala biti napisana s poševnimi črkami.
Lep pozdrav, muca Zajči :smile_cat: