Ojla vsi... Dans mi je blo mau dc in sem se spravla pisat zgodbo... Upam da vam bo ušeč, btw vse stvari so izmišljene (razen nekatere sem dala tudi iz svoje ljubezenske zgodbe)


Sara in Maj sta se poznala že od malega. Njuni starši so bili družinski prijatelji. Skupaj so hodili na piknike, na morje, na izlete, zato sta bila vedno v isti družbi, a v šoli se nista veliko družila. Maj je bil fant, ki ni bil glasen kot drugi, ampak ko je kaj rekel, so se vsi nasmejali. Njegov nasmeh je bil tisti, ki si ga zapomniš, ker so mu oči čisto zažarele. Sara je bila bolj tiha, rada je risala in poslušala glasbo, a v sebi je imela kup stvari, ki jih ni upala povedati na glas.

Ko je prišel 8. razred, so se začele priprave na valeto. Učiteljica je kar določila pare in seveda sta skupaj pristala Sara in Maj. Njej je bilo na začetku ful nerodno. Ni hotela, da bi kdo kaj govoril. Ampak Maj je vedno znal poskrbet, da ni bilo napeto. »Samo, da se ne ponesrediva na odru, pa bo kul,« je rekel in se zasmejal. Na vajah sta se vedno bolj smejala, si izmišljala hecne zgodbe o sošolcih in si želela, da bi vaje trajale čim dlje.

Na valeti sta plesala, kot da sta vadila celo leto. Vsi so ploskali, Maj pa jo je med počasnim plesom nežno stisnil bližje in ji tiho rekel: »Veš, ful lepo je plesat s tabo.« Sara je začutila, kako ji je postalo vroče v licih, in želela si je, da bi ta trenutek trajal.

Po valeti sta postala bolj povezana. Poleti na počitnicah so bili skupaj na morju, hodila sta na dolge sprehode ob obali, sedela na pomolu in gledala zvezde. Bilo je popolno, a nobeden ni upal narediti prvega koraka.

V srednji šoli sta bila najprej nerazdružljiva. Skupaj na busu, skupaj na malici, skupaj na klopcah pred šolo. Skupaj sta se smejala in govorila o vsem — o glasbi, filmih, življenju. Vsi so že govorili, da sta par, čeprav še nista bila. Potem pa, po enem šolskem koncertu, ko sta hodila domov, je Maj končno zbral pogum. Ustavil jo je in rekel: »Sara, ful si mi všeč. A bi bila moja punca?«

Sara je pokimala in v srcu je čutila tisti topel občutek, kot da se je vse postavilo na pravo mesto. In tako sta postala par.

A v drugem letniku je začelo postajati težje. Maj je začel hodit na zabave s fanti iz razreda, ki jih Sara ni marala. Vedno manj časa je imel zanjo, vedno večkrat je rekla, da ga pogreša. Njena sporočila so ostajala neodgovorjena, obljube niso več držale. Ponoči je ležala v postelji in si želela, da bi bil spet tisti Maj, ki ji je znal narisat srček na rob zvezka.

Neke noči mu je napisala dolgo sporočilo. Vse mu je povedala. Kako ga ima rada, kako jo boli, ko ga ni, kako bi samo rada nazaj »njunega Maja«. Čakala je. Odgovora ni bilo. Naslednji dan je stal pred njo na hodniku. Njegove oči so bile iskrene, bil je tiho za trenutek, potem pa rekel:

»Sara… vem, da sem naredil napake. Nisem hotel, da se ti tako počutiš.«

Sara ga je gledala z očmi, polnimi solz, ki jih je zadrževala. »Zakaj potem? Zakaj si me pustil na stranskem tiru? Zakaj si izbral vse drugo, samo mene ne?«

Maj je sklonil pogled. »Hodil sem s temi fanti, ker sem hotel… ne vem, biti nekaj, kar sploh ni važno. In pri tem sem začel izgubljat tebe. Nočem več tega. Hočem nazaj naju. Če mi pustiš, bom pokazal, da mi je mar.«

Sara je stala tiho. Potem je počasi segla po njegovi roki. »To je tvoja zadnja priložnost. Nočem več praznih besed.«

Maj ji je nežno stisnil dlan. »Obljubim.«

Ko sta tisti dan hodila skupaj ob reki, kjer sta imela svoj kotiček, je Maj ustavil in rekel: »Stavim, da sem še vedno močnejši od tebe.« Skočil je na ograjo in se prijel za kovinsko palico. Brez problema se je dvignil, mišice na rokah so mu bile čisto napete, majica mu je zdrsnila malo višje. Sara je za trenutek obstala in ga gledala.

»Ok, šopiri se, šopiri,« je rekla s smehom, ko je spet stal ob njej.

Maj se je zasmejal. »Samo, da veš — če bo treba, te nesem čez celo mesto.«

Sara je zardela, a rekla: »Rajši, da ne bo treba.«

V tistem trenutku je spet začutila, da bo vse v redu. Da sta spet midva.