Zbežala sem. Bežala sem pred moškima v črnem. Imela sem srečo, saj me nista videla. Tekla sem vse do vrat naše hiše. Pred njimi sem se ustavila. Nerodno sem pobrskala po nahrbtniku in našla ključe. Odklenila sem. Vstopila sem in se razgledala po prazni hiši. Mama je bila še v službi, moj brat Alex, ki je hodil v prvi letnik gimnazije, pa je mogoče kam peljal svoje dekle. Oče je odšel, ko sem imela osem let. Mama je takrat vse dneve le jokala, nama z Alexom pa se je lomilo srce, ko sva jo poslušala. O očetu pa ne duha, ne sluha. Še pisma, ali česa podobnega, nam ni poslal. Mama ga je sčasoma prebolela, saj so minila štiri leta, a novega si ni poiskala. Imela pa je tudi prijatelje, ki so ji pomagali skozi.
Odšla sem v sobo in v manj kot sekundi, sem iz nahrbtnika vzela kamen in ga položila na tla pred sabo, saj sem sedela na njih. Ogledala sem si ga. Za trenutek sem v njem uzrla obliko. Vrtnico. Skušala sem se prepričati, da nisem videla ničesar, a me je premagala radovednost, zato sem kamen položila v predal, kjer sem imela zbirko kamnov.
Sesedla sem se na posteljo. Zazvonil mi je telefon. Pogledala sem, kdo me kliče. Neznana številka. Prekinila sem. V kosti se mi je zarezal strah.