Zoey Trnovec je stala pred ogroooomno šolo in globoko dihala. Pred njo je bilo morje otrok, glasov, torb in korakov, ki so odmevali po hodniku kot valovi.
“Dobro, Zoey,” si je rekla v mislih. “Samo vdihni. In ne se spotaknit. Prosim, ne se spotaknit prvi dan.”

Preselila se je v New York komaj prejšnji teden, in čeprav je bila vila čudovita, je imela občutek, da jo vse v tem mestu še vedno malo straši. Vse je bilo večje, glasnejše in hitrejše kot doma v majhnem mestu.

Stopila je skozi vrata in že čutila poglede. Nekateri so bili radovedni, drugi samo… tisti, ki te pogledajo, kot da bi ti pisalo “nova punca” na čelu.
Ko je poiskala učilnico 7. b, številka 29, je bila že čisto prepotena od nervoze.

V učilnici je sedla v zadnjo klop in si hitro spravila torbo ob noge. Učiteljica matematike, gospa Malandro, je vstopila s kupom zvezkov in brez nasmeška.
“Dobrodošli v novem šolskem letu,” je rekla strogo.
Zoey je pomislila: Če bo vsa šola taka, bom umrla od dolgčasa.

Prva ura – enačbe. Druga – branje.
Ko je končno prišla tretja ura, likovna, je Zoey malce zadihala. Vedno je imela rada risanje.
Učitelj jim je naročil: “V parih narišite drug drugega.”

Zoey se je ozrla po razredu in upala, da jo kdo povabi. Večina otrok je že bila v parih, zato se je usedla zraven tihe deklice s svetlimi lasmi, ki je gledala v mizo.
“Živjo,” je rekla Zoey prijazno. “Jaz sem Zoey. Nova sem.”
Deklica je dvignila pogled in komaj slišno rekla: “Isabella.”

Nekaj časa sta risali v tišini. Zoey je hitro opazila, da ima Isabella žalostne oči – take, kot jih imajo ljudje, ki jih nihče ne posluša.
Ko je Zoey končala, ji je pokazala risbo.
“Lepa si,” je rekla.
Isabella je odprla usta od presenečenja. “To… to si narisala zame?”
Zoey je pokimala. “Ja. Hočeš jo?”
Isabella je zardela. “Ja… hvala.”

Ob koncu ure sta se smehljali. Ni bilo treba veliko besed — včasih prijateljstvo preprosto klikne.

Ko sta šli skupaj proti izhodu, je Isabella tiho rekla:
“Veš, tukaj v šoli ni lahko. Ampak mislim, da mi bo zdaj lažje.”
Zoey se je nasmehnila. “Meni tudi.”

Tisti večer je Zoey ležala v postelji in gledala skozi okno.
Zunaj so utripale luči New Yorka, in prvič po dolgem času je pomislila, da mogoče, res mogoče, tukaj sploh ne bo tako slabo.