Tako zdaj hodim po parku do tistega 'našega tako znamenitega drevesa'. Vzela sem samo telefon in si oblekla bundo, saj je kot po čudežu začelo snežiti. Mihael sedi na klopi pod Hrastovim drevesom. Pomaha mi in živčno mu pomaham nazaj ter pospešim korak. Ko pridem bližje, mi z roko pokaže na prostor poleg njega. S pogledom preletim klop in pogled se mi ustavi na naslonjalu. Od leve do desne so potegnjene lučke v obliki srčkov. Svetijo v rožnati barvi in tako ustvarjajo magično vzdušje. Nasmehnem se.
»Hej,« me pozdravi, ko se usedem na klop.
»Hej,« mu malo živčno odzdravim. Ne vem, kam bi dala roke, zato jih potisnem v žepe bunde. Nimam pojma, zakaj sem zdaj tako živčna, dopoldne pri matematiki pa sem bila lahko bila sproščena.
»Em … Kako se ti zdi?« reče in pogoltne.
»Ka…« Za trenutek se zmedem. Potem pa dojamem, kaj je mislil in obraz mi oblije rdečica. »Aja, ja,« živčno rečem. »Ja, zelo je lepo,« dodam.
»Rekla si, da ti je všeč, ko je Hrastovo drevo okrašeno,« reče in pogleda navzgor, v krošnje hrasta. »Ker pa so pač že pospravili lučke, sem prinesel te.« Spusti pogled in pogleda rožnate srčke. »Upam, da pričara vsaj malo tistega vzdušja,« se živčno zasmeje in si pomane roke. *i*No, izgleda, da nisem edina, ki je živčna.*i*
»Super je. Res mi je všeč.«
Nič več ne doda in tudi sama ne vem, kaj bi rekla. Tako strmim v park pred nama in upam, da mi bo na pamet padlo kaj pametnega. Oziroma karkoli.
Postane mi neprijetno in prekrižam noge, da ne bi samo strmela predse. Od strani ga pogledam. Opazim, da tudi on ne ve, kaj bi rekel. Živčno tapka z nogo ob tla. Potem pa me tudi sam pogleda. Hitro odmaknem pogled in kar čutim, kako mi obraz napolni vročina.
Z očmi se sprehodim po krošnjah dreves in opazujem snežinke, ki lenobno padajo na tla.
Še vedno sva tiho in nobeden nič ne doda. *i*Ah, k vragu! Če sem se lahko pogovarjala pri matematiki, se bom pa še zdaj.*i*
Globoko vdihnem, da bi rekla karkoli in se pripravim.
»Aja, točno,« me prehiti. Pogledam ga in vidim, kako se skloni. Razpletem noge in se nagnem naprej, da bi videla, kaj dela.
Šele zdaj opazim, da ima zraven tudi nahrbtnik. Iz njega vzame plišastega medvedka. In mi ga poda. »Zate,« reče in se nasmehne. »Veselo valentinovo.« Zraven malo zardi. Nasmehnem se mu nazaj in primem medvedka. Je svetlo rjave barve in v rokah drži rdeč srček. Ima velike očke in luštkano se smehlja.
»Hvala,« rečem tiho. Medtem ko opazujem medvedka, se v mojem vidnem polju pojavi skodelica, oziroma bolje rečeno, pokrovček od termovke, ki je narejen kot lonček.
Dvignem pogled in nosnice mi napolni vonj po čokoladi.
»Je to … Vroča čokolada?« Ustnice se mi razlezejo v nasmeh. Prikima.
Medvedka položim na klop zraven sebe in vzamem ponujeno skodelico. Objamem jo z obema rokama in naredim požirek. Kako je okusna! In sploh ni prevroča. Ravno prav topla. Spijem še preostanek in mu podam skodelico nazaj. Nalije si si še eno zase.
»Torej,« začne in si gre z roko skozi lase. »Upam, da ti res je všeč.« Spet reče in zamahne z roko, tako da zajame prostor okoli sebe.
»Ne, res je lepo. Hvala,« rečem in tudi sama še enkrat pogledam okoli sebe.
»Poslušaj,« reče. Vidim, da je živčen. »Nekaj bi ti rad povedal …«
»Hej,« me pozdravi, ko se usedem na klop.
»Hej,« mu malo živčno odzdravim. Ne vem, kam bi dala roke, zato jih potisnem v žepe bunde. Nimam pojma, zakaj sem zdaj tako živčna, dopoldne pri matematiki pa sem bila lahko bila sproščena.
»Em … Kako se ti zdi?« reče in pogoltne.
»Ka…« Za trenutek se zmedem. Potem pa dojamem, kaj je mislil in obraz mi oblije rdečica. »Aja, ja,« živčno rečem. »Ja, zelo je lepo,« dodam.
»Rekla si, da ti je všeč, ko je Hrastovo drevo okrašeno,« reče in pogleda navzgor, v krošnje hrasta. »Ker pa so pač že pospravili lučke, sem prinesel te.« Spusti pogled in pogleda rožnate srčke. »Upam, da pričara vsaj malo tistega vzdušja,« se živčno zasmeje in si pomane roke. *i*No, izgleda, da nisem edina, ki je živčna.*i*
»Super je. Res mi je všeč.«
Nič več ne doda in tudi sama ne vem, kaj bi rekla. Tako strmim v park pred nama in upam, da mi bo na pamet padlo kaj pametnega. Oziroma karkoli.
Postane mi neprijetno in prekrižam noge, da ne bi samo strmela predse. Od strani ga pogledam. Opazim, da tudi on ne ve, kaj bi rekel. Živčno tapka z nogo ob tla. Potem pa me tudi sam pogleda. Hitro odmaknem pogled in kar čutim, kako mi obraz napolni vročina.
Z očmi se sprehodim po krošnjah dreves in opazujem snežinke, ki lenobno padajo na tla.
Še vedno sva tiho in nobeden nič ne doda. *i*Ah, k vragu! Če sem se lahko pogovarjala pri matematiki, se bom pa še zdaj.*i*
Globoko vdihnem, da bi rekla karkoli in se pripravim.
»Aja, točno,« me prehiti. Pogledam ga in vidim, kako se skloni. Razpletem noge in se nagnem naprej, da bi videla, kaj dela.
Šele zdaj opazim, da ima zraven tudi nahrbtnik. Iz njega vzame plišastega medvedka. In mi ga poda. »Zate,« reče in se nasmehne. »Veselo valentinovo.« Zraven malo zardi. Nasmehnem se mu nazaj in primem medvedka. Je svetlo rjave barve in v rokah drži rdeč srček. Ima velike očke in luštkano se smehlja.
»Hvala,« rečem tiho. Medtem ko opazujem medvedka, se v mojem vidnem polju pojavi skodelica, oziroma bolje rečeno, pokrovček od termovke, ki je narejen kot lonček.
Dvignem pogled in nosnice mi napolni vonj po čokoladi.
»Je to … Vroča čokolada?« Ustnice se mi razlezejo v nasmeh. Prikima.
Medvedka položim na klop zraven sebe in vzamem ponujeno skodelico. Objamem jo z obema rokama in naredim požirek. Kako je okusna! In sploh ni prevroča. Ravno prav topla. Spijem še preostanek in mu podam skodelico nazaj. Nalije si si še eno zase.
»Torej,« začne in si gre z roko skozi lase. »Upam, da ti res je všeč.« Spet reče in zamahne z roko, tako da zajame prostor okoli sebe.
»Ne, res je lepo. Hvala,« rečem in tudi sama še enkrat pogledam okoli sebe.
»Poslušaj,« reče. Vidim, da je živčen. »Nekaj bi ti rad povedal …«
Moj odgovor:
Pojej se
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Omgggg
torej men je moj sosolc vsec. sm 8 razred in on je mel tut crush name ampak ne vec. enkrat smo mel sportni dan in sva skp hodla in se ful pogovarjala o vsem in je blo ful fajn. pol pa je bil tabor in me je uprasu za valeto. rekla sm ja.
oki zanima me:
kdaj ste se vi zmenl za valeto
a ma crush name
oki zanima me:
kdaj ste se vi zmenl za valeto
a ma crush name
Vprašanje
Kakšna se vam zdi nova rubrika Galerijski kotiček?
Zelo mi je všeč, ker rad/a rišem.
(70)
Zdi se mi zanimiva.
(64)
Me ne zanima.
(34)



Ljubezenska zgodba