snofi
Naslednji Pil izide 4. decembra
Ikona Ikona Ikona Ikona
pepca oblacek

SIGNAL

2
*naslov* SIGNAL *naslov*
Luka je že četrti dan ležal na postelji v hišici ob Srebrnem jezeru in poskušal najti signal na telefonu. Nič. Niti ene črtice.
»Ta tabor je res brez veze,« je zamomljal.
»Meni je super,« je rekel Maks, ki je popravljal svoj dron. »Samo počakaj, da vidiš moje posnetke.«
Prejšnji večer so ob ognju igrali igro resnica ali izziv. Maks je Luko vprašal, kdo mu je na taboru najbolj všeč. Luka je rekel, da mu je najbolj všeč jezero. Vsi so se smejali, Lara pa ga je pogledala in vprašala: »A res samo jezero?« Luka je bil tako zmeden, da si je polil sok po majici.
Prvi dan sta se spoznala pri pomolu. Luka je takrat nerodno stopil na moker kamen in skoraj padel v vodo. Lara ga je ujela za roko in se zasmejala. »Pazi!« mu je rekla. Od takrat sta se večkrat pogovarjala. Pri zajtrku mu je vedno prihranila prostor, pri večernih igrah pa sta bila pogosto v isti skupini. Luka je vsak večer razmišljal, ali je tudi on njej všeč. Enkrat ji je hotel to povedati, a je ravno takrat prišel Maks in začel razlagati o svojem dronu. Luka bi ga najraje poslal na drug konec tabora.
Luka mu ni odgovoril. V resnici mu tabor sploh ni bil tako slab. Še posebej odkar je spoznal Laro. Imela je dolge rjave lase, lepe oči in nasmeh, zaradi katerega je včasih kar pozabil, kaj je hotel povedati. Že od prvega dne mu je bila všeč, ampak tega ni upal povedati nikomur. Maks je seveda že vse ugotovil.
»Ej, Luka, tvoja punca je zunaj,« se je zasmejal Maks.
»Ni moja punca!« je hitro odgovoril Luka, čeprav si je želel, da bi bila.
Ko sta stopila iz hišice, je Lara stala pred vrati vodje tabora.
»Jureta ni nikjer,« je zaskrbljeno rekla. »Pa še to sem našla.«
Pokazala jima je zvezek, v katerem je pisalo: »Spet luči na otoku. Grem pogledat.«
»To je tisti čudni ribič,« je rekla Lara. Pred nekaj dnevi je namreč po taboru hodil moški, ki je spraševal, ali otroci obiskujejo otok. Takrat se jim ni zdel posebno nevaren. Zdaj pa so imeli neprijeten občutek. Še bolj jih je prestrašila majhna postava na skali, ki je mahala naravnost proti dronu. Maks je posnetek zavrtel trikrat, vendar niso ugotovili, kdo je to.
Na posnetku je bilo najprej videti samo sončni zahod. Voda se je svetila oranžno in Lara je rekla, da je videti kot iz filma. Luka se je strinjal, čeprav je v resnici gledal predvsem njo. Nato je Maks približal sliko otoka. Med drevesi je zasvetila luč, ob stari lopi pa sta stali dve postavi. Ena je imela na glavi kapo.
Maks se je spomnil, da je prejšnji večer z dronom snemal jezero. Ko so pogledali posnetek, so na otoku opazili dva sumljiva moška in nekoga, ki je sedel na skali ter mahal proti kameri.
»Nekaj je narobe,« je rekla Lara.
Luka jo je pogledal. Videti je bila prestrašena in najraje bi jo objel, vendar si ni upal.
Petra jim je resno naročila, naj nikamor ne hodijo. Lara je prikimala, a Luka je videl, da razmišlja o nečem drugem. Ko je Petra odšla, sta sedela na klopi pred jedilnico. »Upam, da je Jure v redu,« je rekla Lara. Luka ji je ponudil svojo plastenko vode. »Tudi jaz. Ampak Petra bo pripeljala pomoč.« Lara je pogledala proti otoku in stisnila ustnice.
Pri pomolu so še nekaj časa iskali sledi. V pesku so bile stopinje, ki so vodile proti vodi. Luka je pobral klobuk in ga držal v rokah. Jure se je vedno šalil, da ga brez klobuka nihče ne bi prepoznal. Zdaj ta šala ni bila več smešna.
Odšli so do jezera in tam našli Juretov klobuk. Čolna pa ni bilo nikjer. Pomočnica Petra je odšla poklicat policijo, saj pri jezeru ni bilo signala. Otrokom je naročila, naj ostanejo v jedilnici.
Toda Lara ni mogla samo čakati. »Kaj pa, če je Jure v nevarnosti?« je vprašala.
Ko je prišla dol, so se vsi sklonili nad zaslon. Maks je hotel takoj odgovoriti, vendar je signal že izginil. Tilen je predlagal, da bi počakali policijo. Lara se je strinjala, a je hkrati rekla, da bi morali ugotoviti vsaj to, ali je sporočilo resnično. Luka je čutil, kako se mu v trebuhu nabira strah. Ni hotel, da bi kdo naredil kaj neumnega, še najmanj Lara.
Ko se je Lara vzpenjala na skalo, je Luka stal spodaj in jo opozarjal, kam naj stopi. »Nisem iz stekla,« mu je zaklicala. »Vem, samo previdna bodi,« je odgovoril. Na vrhu je veter močno pihal. Lara je dvignila telefon, nato pa veselo zaklicala, da ima eno črtico. Nasmeh ji je hitro izginil, ko je prebrala sporočilo.
Odšla je do velike skale za taborom, kjer je bilo včasih mogoče dobiti signal. Ko je dvignila telefon, je dobila nenavadno sporočilo: »Vaš vodja je na otoku. Živ je, ampak potrebuje pomoč. Pridite po severni strani.«
Luka je vedel, da je nevarno. Še bolj pa ga je skrbelo za Laro.
»Ne grem brez tebe,« mu je rekla, ko je predlagal, da bi šel pogledat sam.
»Ampak lahko se ti kaj zgodi.«
Lara se je nasmehnila. »A te skrbi zame?«
Luka je zardel. »Ja, seveda. Saj smo prijatelji.«
»Aha, prijatelji,« je rekla in se malo zasmejala.
»Maks, bolj pomemben je Jure,« ga je opozoril Luka. Maks je pokimal in pospravil tablico. Nekaj trenutkov so samo stali in gledali proti otoku. Potem so se dogovorili, da bodo šli skupaj, ves čas ostali blizu kajakov in se ob prvem znaku nevarnosti vrnili. Nihče ni bil zares pogumen. Vsi so se bali, samo priznati tega niso hoteli.
Maks je dron upravljal z zelo resnim obrazom, kot da je pilot pravega letala. Tilen je stal ob njem in opazoval baterijo. Na zaslonu so se pokazale kletke in nekaj velikih zabojev. »Kaj pa skrivajo tam?« je vprašala Lara. Nihče ni vedel. Ko je dron začel padati, je Maks skoraj zakričal. »To je bila moja najboljša baterija!«
Najprej so z Maksovim dronom poskusili pogledati, kaj se dogaja na otoku. Videli so staro lopo in veliko kletk. Potem pa je dronu zmanjkalo baterije in pristal je na otoku.
Ko sta odrinila od obale, se je Lara obrnila proti njemu. »Če bo kaj narobe, se vrneva, prav?« Luka je pokimal. »Prav.« V resnici si je želel, da bi bila spet na varnem ob tabornem ognju, kjer bi se lahko pogovarjala o čisto običajnih stvareh.
Pred odhodom so si nadeli rešilne jopiče. Tilen je preveril zemljevid, Maks pa je v nahrbtnik spravil svetilko in piščalko. Lara si je lase spela v čop, ker ji jih je veter ves čas nosil na obraz. Luka jo je opazoval in se spomnil, kako sta pred dvema dnevoma skupaj iskala izgubljeno zapestnico neke mlajše deklice. Lara ni odnehala, dokler je nista našla. Prav zato mu je bila všeč. Ni bila samo lepa, ampak tudi prijazna in vztrajna.
Odločili so se, da bodo šli s kajaki pogledat, kaj se dogaja, čeprav so vedeli, da bi bilo varneje počakati odrasle. Luka je sedel v kajaku z Laro, Maks in Tilen pa v drugem. Jezero je bilo mirno, sonce pa se je počasi skrivalo za drevesi.
»Luka?« je tiho rekla Lara.
»Ja?«
»Mene je malo strah.«
»Mene tudi.«
Lara se je zasmejala. »Vsaj priznaš.«
»Saj sem ravno jaz predlagala,« ga je zbadala. Oba sta se zasmejala, potem pa je Luka za trenutek pozabil, da gresta na nevaren otok. Zdelo se mu je, kot da sta na navadnem izletu. V daljavi je zaklical Maks, naj ne zaostajata. Lara mu je pomahala in zašepetala: »Nič mu ne povej o sladoledu. Drugače naju bo zafrkaval do konca življenja.«
Luka je nekaj časa iskal pravi odgovor. Hotel je reči kaj posebnega, nekaj takega, kar bi si Lara zapomnila. Na koncu je iz njega prišlo samo: »Tudi jaz.« Lara je pogledala proti vodi in se nasmehnila. »Mogoče bi lahko po taboru šla kdaj na sladoled,« je dodala. Luka je skoraj nehal veslati. »Ja! Mislim, seveda. Če boš hotela.«
Nekaj časa sta veslala v tišini. Potem je Lara rekla: »Veš, vesela sem, da sem te spoznala.«
Luku je srce začelo tako hitro biti, da je mislil, da ga bo Lara slišala.
»Jaz tudi tebe,« je tiho odgovoril.
Ko sta se moška približala, so vsi obstali. Luka je čutil, kako mu srce razbija. Lara je bila tik ob njem. Za trenutek sta se spogledala in brez besed razumela, da morata ostati mirna. Takrat je pod Larino nogo počila veja.
Na otoku je dišalo po mokrem listju. Iz gozda je prihajalo čudno oglašanje ptic. Tilen je pokazal na odtise čevljev v blatu. Vsi štirje so se sklonili in se pomaknili za grmovje. Luka je slišal dva moška, ki sta se pogovarjala o čolnu in kupcu, ki naj bi prišel zvečer. Lara je tiho rekla, da morajo o tem obvestiti policijo.
Ko so prišli do otoka, so kajake skrili med trstičje. Počasi so se približali stari lopi. V njej so bile kletke s sovami in drugimi pticami. Takrat so ugotovili, da sta sumljiva moška divja lovca, ki lovita zaščitene ptice.
Nenadoma je Lara stopila na suho vejo. HRSK! Eden od moških se je obrnil.
Luka je hitro prijel Laro za roko in jo potegnil za veliko drevo. Stala sta čisto blizu drug drugega.
»Oprosti,« je zašepetala Lara.
»Ni panike,« je rekel Luka.
Še vedno jo je držal za roko. Ko je to opazil, jo je hotel spustiti, vendar ga je Lara prijela še močneje. Luka se je nasmehnil.
Medtem ko sta Tilen in Maks pomagala Juretu vstati, je Luka opazil, da ima Lara opraskano roko. Iz žepa je vzel čist robček in ji ga ponudil. »Spet te skrbi zame?« ga je vprašala. »Očitno me bo vedno,« je rekel, še preden je premislil. Lara ga je pogledala malo drugače kot prej in se mu nežno nasmehnila.
»Kako si našla mojo številko?« je vprašala Lara. Ana je povedala, da jo je videla na njenem javnem profilu. Lara je zardela. »Okej, to bom doma takoj popravila.« Jure je bil vesel, da so ga našli, vendar jih je tudi okregal. »Nikomur ne priporočam takih podvigov,« je rekel. Luka je prikimal. Vedel je, da so imeli ogromno sreče.
Ana je bila približno njihove starosti. Povedala jim je, da je njen dedek gozdar in da sta skupaj že dolgo opazovala izginjanje ptic. Ker je dedek zbolel, je sama prišla pogledat na otok. Tam so jo lovci skoraj ujeli. S telefonom s počenim zaslonom je komaj poslala sporočilo Lari.
Ko sta moška odšla, so se otroci prikradli do lope. Tam so našli Jureta, ki je bil privezan na stol. Poleg njega se je skrivala punca z imenom Ana. Prav ona jim je poslala sporočilo. Povedala jim je, da je že nekaj časa opazovala divja lovca, ker sta lovila redke ptice.
Skupaj so Jureta osvobodili, vendar je imel poškodovano nogo in ni mogel hitro hoditi.
»Moramo pohiteti,« je rekel Tilen.
Pot do kajakov se je zdela dvakrat daljša kot prej. Jure je šepal, Tilen ga je podpiral, Lara pa je hodila za njima in gledala, ali jima kdo sledi. Luka je ostal zadnji. Ko je zaslišal korake, je pospešil in prijel Laro za roko. Tokrat ni bilo časa za zadrego. Skupaj sta stekla do vode in skočila v kajak.
Ko so odprli prvo kletko, je iz nje planila velika sova. Maks se je sklonil tako hitro, da je padel na kolena. »To ni bilo v načrtu!« je zašepetal. Ana je odprla še druga vrata in ptice so začele leteti nad lopo. Lovca sta pritekla izza dreves in se jezno drla. Otroci so izkoristili zmedo.
Luka in Ana sta odprla kletke, da bi zamotila lovca. Ptice so poletele na vse strani, moška pa sta začela kričati in jih loviti. Otroci so medtem pomagali Juretu do kajakov.
Ko so že veslali proti taboru, so za sabo zaslišali motorni čoln.
»Lovita nas!« je zakričal Maks.
Lara je sedela na klopi, zavita v odejo. Luka ji je prinesel topel čaj. »Mislim, da sva si zaslužila tisti sladoled,« je rekel. Lara se je zasmejala. »Po vsem tem najmanj dva.« Luka se je usedel poleg nje. Roke so se jima dotaknile, a se tokrat nobeden ni umaknil. V daljavi je Maks policistu že petič razlagal, kako je njegov dron rešil dan.
Ko se je oglasila sirena, je Luka prvič zares verjel, da bodo varno prišli domov. Na pomolu je stala Petra, ki je mahala z obema rokama. Policisti so jim pomagali iz kajakov in jih odpeljali stran od vode. Petra je bila najprej tako jezna, da ni vedela, kaj bi rekla. Potem jih je vse objela.
Luka je iz žepa potegnil piščalko in začel piskati znak SOS. Čez nekaj trenutkov so na obali zagledali policiste. Petra je končno poklicala pomoč. Policijski čoln je ustavil oba lovca in vsi so bili rešeni.
Ko so stopili na pomol, je Lara nenadoma objela Luko.
»Tako sem se bala,« je zašepetala.
Luka je obstal. Ni vedel, kaj naj naredi, zato jo je samo objel nazaj.
»Samo da si v redu,« ji je rekel.
Lara se je nasmehnila. »Ti tudi.«
Ob ognju so pekli penice in se pogovarjali o dogodivščini. Maks je trdil, da bi brez njega vsi še vedno sedeli v jedilnici. Tilen ga je spomnil, da je njegov dron pristal sredi otoka. Lara se je tako smejala, da so ji v oči stopile solze. Luka je bil vesel, da jo spet vidi nasmejano. Ko je odšla po čaj, je Maks Luko dregnil v ramo. »Zdaj pa ji že povej,« je rekel. »Kaj?« se je delal nevednega Luka. »Saj veš kaj. Vsi vemo.«
Pred večerjo so jim povedali, da so policisti našli dovolj dokazov proti lovcema in da bodo ptice pregledali strokovnjaki. Jure je imel nogo povito, vendar se je že spet šalil. Ana se jim je zahvalila in obljubila, da jih bo obiskala, če bodo še kdaj prišli k jezeru.
Tisti večer so vsi sedeli ob tabornem ognju. Maks je razlagal, kako bo njegov posnetek postal slaven, Tilen pa se mu je smejal. Luka je sedel malo stran od drugih in gledal zvezde nad jezerom. Čez nekaj časa je k njemu prišla Lara.
»Je tukaj prosto?« je vprašala.
»Zate vedno,« je odgovoril Luka, potem pa takoj zardel.
Lara se je zasmejala in sedla poleg njega. Nekaj časa sta bila tiho. Nato je naslonila glavo na njegovo ramo.
»Veš, ta tabor mi je bil na začetku res dolgočasen,« je rekla.
»Meni tudi.«
»Ampak zdaj sem vesela, da sem prišla.«
»Zakaj?«
»Ker sem spoznala tebe.«
Luka ni vedel, kaj naj reče. Srce mu je razbijalo kot noro.
»Lara, nekaj ti moram povedati.«
»Kaj?«
»Ti si mi všeč. Že od prvega dne.«
Lara ga je pogledala in se nasmehnila. »Končno!«
»Kaj končno?«
»Čakala sem, da mi boš to povedal. Tudi ti si meni všeč.«
Luka je gledal odsev ognja v jezeru. Zdelo se mu je neverjetno, da je še zjutraj mislil, da je tabor dolgočasen. Zdaj pa je sedel ob punci, ki mu je bila najbolj všeč na svetu, in ona ga je držala za roko. »A sva zdaj ... skupaj?« je previdno vprašal. Lara je za trenutek pomislila, nato pa rekla: »Če si tudi ti za.« »Sem,« je odgovoril tako hitro, da se je zasmejala.
Še nekaj časa sta sedela čisto skupaj. Lara mu je povedala, da je tudi ona že več dni čakala, da bi bila kdaj sama. »Vedno se je pojavil Maks,« je rekla. Luka je zavzdihnil. »Točno to!« Oba sta se zasmejala. Dogovorila sta se, da si bosta pisala in se po počitnicah res dobila na sladoledu.
Lara ga je prijela za roko in prepletla svoje prste z njegovimi. Luka je zbral pogum in jo nežno poljubil na lice. Oba sta zardela.
»Ooooo, zaljubljenca!« se je izza drevesa zadrl Maks.
»MAKS!« sta zakričala oba hkrati. Vsi so se začeli smejati.
Maks je iz ozadja zaklical, da morajo narediti še skupinsko fotografijo. Na sliki so vsi stali pred jezerom. Luka in Lara sta bila drug ob drugem in se držala za roke. Ko je Maks pogledal fotografijo, je rekel: »To bo najboljši spomin s tabora.« Luka se je moral strinjati.
Zjutraj je Luka počasi zlagal oblačila v nahrbtnik. Našel je majhen kamenček v obliki srca, ki ga je pobral prvi dan ob jezeru. Takrat ga je hotel vreči stran, zdaj pa ga je spravil v žep. Ko so čakali na avtobus, je stopil do Lare in ji ga dal. »Ni ravno posebno darilo,« je rekel. Lara je kamenček obrnila v dlani. »Meni je všeč,« je odgovorila in ga previdno pospravila.
Naslednje jutro je bil zadnji dan tabora. Luka je bil žalosten, ker je moral domov. Ko so se poslavljali, je Lara stopila do njega.
»Me boš poklical?«
»Vsak dan.«
»Obljubiš?«
»Obljubim.«
Lara ga je še zadnjič objela in mu na lice dala poljub.
Ko se je Luka usedel na avtobus, je njegov telefon končno dobil signal. Na zaslonu se je pojavilo sporočilo: *i*»Že zdaj te pogrešam. Lara«*i*
Luka se je nasmehnil in odgovoril: »Tudi jaz tebe. Komaj čakam, da se spet vidiva. «
Takrat je ugotovil, da je bil to najboljši tabor v njegovem življenju. Ne zaradi skrivnostnega otoka, nevarne dogodivščine ali rešenih ptic. Ampak zato, ker je tam našel nekaj veliko lepšega: svojo prvo ljubezen.
*r*KONEC*r*
 

Odgovori:

Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kako se vam zdi?
Če želite 2. del mi napišite:slight_smile:
0
 

Moj odgovor:

Vsebina odgovora:
Vzdevek:
Prepričaj se, da na spletu ne objavljaš svojih osebnih podatkov in ne žališ drugih uporabnikov.

Ljubezenska zgodba


Objava:

Midva 13. del

Ogledov: 6 Odgovorov: 0
 
1
Objava:

LJUBEZEN MED NAMA

Ogledov: 13 Odgovorov: 0
 
0
Objava:

Ujemi me, če padem

Ogledov: 14 Odgovorov: 0
 
0
Objava:

SKRIVNOST STAREGA HRASTA 3. del

Ogledov: 13 Odgovorov: 0
 
1
Objava:

Nedostopna 11. del

Ogledov: 22 Odgovorov: 0
 
0
Objava:

SKRIVNOST STAREGA HRASTA 2. del

Ogledov: 16 Odgovorov: 0
 
0
Objava:

SKRIVNOST STAREGA HRASTA 1. del

Ogledov: 21 Odgovorov: 0
 
0
Objava:

Naključje 6. del

Ogledov: 18 Odgovorov: 0
 
2
Avatar kikica potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica

Ljubezen

Živjo, res bi rada dobila kakšno mnenje, ker ne vem več, kaj naj naredim.

Gre za enega fanta, ki mi je všeč že od decembra 2024. Vse skupaj se je začelo na eni božični zabavi, kjer je bil našemljen v Grincha. Takrat si niti približno nisem mislila, da mi bo postal tako všeč. drgacč je moj sošolec in imava vse predmete razen športa skup
Septembra 2025 je ena punca, ki jo oba poznava, ugotovila, da mi je všeč, in mu povedala. Dala mu je tudi mojo številko in potem sva si začela pisati. In to res veliko. V približno štirih mesecih sva si napisala okoli 4000 sporočil. Velikokrat je prvi pisal on, tudi če sem jaz nehala odgovarjati. Spraševal me je, če imam fanta, o mojem življenju, treningih, spanju in še marsičem. Enkrat me je celo vprašal, ali bi bila njegova punca. Rekla sem ne, ampak samo zato, ker me je bilo strah in sem bila preveč sramežljiva. V resnici mi je bil zelo všeč.

Kasneje sem izvedela, da sem tudi jaz všeč njemu. Učiteljici naj bi povedal, da sem mu všeč, ampak da ga je strah, da bi šlo kaj narobe. In iskreno, tudi mene je bilo strah.

Potem so bili še vsi tisti pogledi v šoli. Velikokrat se zgodi, da pogledam proti njemu in že gleda mene. Včasih se nasmehneva in včasih imam res občutek, da je nekaj med nama. Ampak nikoli nisem zares vedela, kaj si misli.

Letos septembra se je začela še zgodba z valeto. Vprašal me je, kaj bi rekla, če bi me vprašal, ali bi šla z njim na valeto. Rekla sem, da ja. Potem je večkrat rekel, da misli resno, naslednji dan pa je že malo spremenil zgodbo in rekel, da ni čisto fiksno. Takrat res nisem vedela, kaj naj si mislim.

Na šoli v naravi septembra se je zgodilo nekaj zanimivega. En fant me je vprašal, ali bi šla z njim na valeto, in dobesedno nekaj sekund za njim me je vprašal še ta fant, ki mi je všeč. Ko je videl, da me je drugi vprašal, je pritekel do mene. Izbrala sem njega. Rekel mi je: »Ti si edina.« In ne vem, mogoče se sliši neumno, ampak meni je to res veliko pomenilo.

Zdaj pa je november in spet sem čisto zmedena.

V zadnjem času je bilo nekaj govora o zvezah in dobila sem občutek, da mogoče noče zveze. Ampak nikoli mi ni zares povedal, kaj si misli. Njegova sestra je bila zraven in je začela komentirati moje obnašanje, češ da s svojim obnašanjem ničesar ne dosežem. Zaradi tega se sploh nisva normalno pogovorila.

In potem me je poklical ON. Ne jaz njega. On mene. Dan pred tem sva dve uri igrala Roblox in se normalno pogovarjala. Bilo je čisto sproščeno in zabavno, kot da ni nič narobe.

In zdaj sem spet pri istem vprašanju. Če noče ničesar z mano, zakaj me kliče? Zakaj se želi družiti z mano? Ali mu je samo všeč moja družba ali pa je mogoče tudi on še vedno malo zainteresiran?

Najhuje je, da mi je všeč že skoraj dve leti. Res nisem pričakovala, da bom toliko časa razmišljala o enem človeku. Včasih se počutim prav neumno, ker analiziram vsako malenkost. Če me pogleda, razmišljam o tem. Če me pokliče, razmišljam o tem. Če mi ne piše, spet razmišljam o tem.

Po eni strani nočem obupati, ker se je med nama zgodilo že toliko stvari. Po drugi strani pa nočem biti edina, ki si želi, da bi se kaj zgodilo.

Ne pričakujem, da bo takoj hotel biti z mano ali da mi bo karkoli obljubil. Samo rada bi vedela, ali sem mu sploh še všeč. Nočem ga loviti ali siliti v karkoli, ampak tudi ne vem, koliko časa naj še čakam.

Kaj bi ve naredile na mojem mestu? A mislite, da sem mu še všeč? A je možno, da mu je mar zame, ampak si ne želi zveze? In ali naj ga direktno vprašam, kaj sploh želi od mene?

Res bi mi pomagalo, če bi mi kdo povedal svoje mnenje, ker sama sem že čisto izgubila občutek za to, kaj je normalno in kaj si mogoče samo domišljam.

Hvala vsem, ki ste prebral. :heart:
 

Vpiši se


Nov uporabnik | Pozabljeno geslo

Vprašanje

Kakšna se vam zdi nova rubrika Galerijski kotiček?
Zelo mi je všeč, ker rad/a rišem.
(63)
Zdi se mi zanimiva.
(61)
Me ne zanima.
(32)

POIŠČI PILOVCA/KO

Pogosta vprašanja

Iščeš odgovore na vprašanja, kot so "Kako se naročim na revijo Pil?", "Kako se registrirati?", Kakšna so pravila obnašanja na Pilovi spletni strani?" in "Kam vnesem naročniško številko?" Klikni na spodnji gumb in najdi odgovore!

Zadnji odgovori festival

Pesem,ki je vredna aplavza.Napiši še kako
 
Pesem,ki je vredna aplavza.Napiši še kako
 
Kako se vam zdi? Če želite 2. del mi napišite
 
I'm so sorry da se morem strinjat z rachel, ...
 
Tole je perfektno. Če ti še nisem rekla, ...
 
odlično kok se lahk spomniš tako zanimive ...
 
Ful mi je vseccc tak lahko bi nam jo za cankarjevo ...
 
zelo lepo narisan in zanimiv
 
 
 
nc nebom rekla............................
 
awww kok kjut stopila se bomm also ful je ...
 
ful dobra fotka