"Ne vem, si kaj lačna? Ker meni že pošteno kruli."
"Malo sem pa res."
"In kaj bi rada jedla?"
"Vseeno mi je," jaz se vstanem iz kavča, "pridi greva nekaj skuhati."
Podam ji roko, a jo ona odrine in se vstane brez moje pomoči.
"Za vami gospa," rečem in ji z roko nakažem gesto.
Prispeva v kuhinjo, Izi zleze na pult in se usede na njega.
"Torej..." obrnem se in začnem brskati po predalu, "imam testenine, riž, kuskus, špagete."
Pogled obrnem spet k Izi, ki sedi na pultu, "kaj bi rada jedla?"
Skomigne z rameni. Jaz pa še odprem hladilnik, "lahko narediva špagete z bolones omako? Te si včasih oboževala."
"Sem še mislila, da se ne boš spomnil na mojo obsesijo z špageti," reče in zleze dol iz pulta.
Vzamem lonec in v njega nalijem toplo vodo ter ga pristavim na štedilnik. Iz hladilnika vzamem grah, korenček, meso in paradižnikovo omako.
"Imaš to čast, da narežeš zelenjavo," rečem Izabeli in ji podam nož in desko.
"Wow, hvala," reče in se nasmehne. To ni bil navaden nasmeh, ampak zapeljiv. Čakaj, kaj? Zapeljiv nasmeh od Izabele? Kaj se dogaja?
Začela je rezati zelenjavo, jaz sem jo opazoval in res je bila lepa, še lepša kot ponavadi.
"Veš, lepša si ko se smejiš," upal sem, da bo zvenelo to, kot dovolj dober kompliment.
Skomignila je z rameni, se nasmehnila in dalje rezala zelenjavo.
Postavil sem se zraven nje in vzel svojo desko ter nož on začel rezati še preostanek zelenjave.
Njen kratek rdečkasto-rjav plamen las ji je padel na oči medtem, ko je rezala zelenjavo. Stegnil sem roko proti njej, in ji zataknil las nazaj za uho. Na ušesu je imela naše uhane, ki so mi padli v oči. Srebro, ki se je lesketalo v njenih ušesih.
Nadaljeval sem z rezanjem zelenjave, čutil sem njen pogled na sebi. Umaknila je pogled, ko sem jaz pogledal proti njej.
Zaslišal sem brbotanje vode. Presneto, voda za špagete je zavrela.
V njo dam kuhati špagete.
Medtem pa Izi v poven že daje zelenjavo, ki jo praži zraven mesa. Kuhinjo napolni dišeči vonj.
"Mmm, kako dobro diši," reče Izabela.
"Ne tako dobro kot ti," rečem, ja upal sem, da bo to zvenelo bolj romantično, kot prijateljsko.
"Andrej Sever, a si me ravnokar hotel usvajati," reče z nasmeškom.
"A mi je uspelo?"
Izabelin obraz je cel zardel, zato raje spremeni temo, "mislim, da so špageti kuhani." Res dobro ji gre od rok iskanje izgovorov.
Postavim se za njo, za eno glavo pa še malo sem višji od nje. Ona strmi v desko in reže zelenjavo. Jaz jo odzadaj objemem okrog trebuha.
Čutim kako ji začne srce hitreje utripati, postaja pa živčna.
"Hej, vse je v redu, ne bodi živčna," rečem medtem, ko še jo vedno držim okrog pasu.
Ona pa reže zelenjavo, roke pa si ji tresejo.
"Ti bom pomagal," se ponudim, primem za njene roke in ji začnem 'upravljati' njene roke.
Izabela se obrne proti meni, da bi mi kaj rekla, a v trenutku, ko se obrne, sem še vedno tam. Stojim za njo, le par centimetrov od njenega obraza.
"Khm, omaka je narejena, lahko greva jest," zakaj se vedno tako hitro izmuzne?
"Ja, greva jest," rečem in na pult položim dva krožnika. Izabela zleze na barski stolček zraven pulta. Jaz pa se usedem nasproti nje.
Potem jeva, Izabela je tiho in se izogiba mojemu pogledu.
Ko pojem vzamem svoj krožnik, ga splahnem pod vodo in dam v pomivalni stroj. Čez nekaj trenutkov Izabela ponovi moje dejanje.
Stopim bližje nje, ona se umakne nazaj, z hrbtom zadene ob hladilnik.
"Ne boj se," rečem in ji dvignem pogled gor, k meni, s palcem pa ji pobožam brado.
"Če nočeš tega, mi povej," preden lahko dokončam, so najini obrazi že blizu, čutim njen dih na svoji koži.
Diši, čokoladi vonj že od zmeraj. Čisto nasprotje Leinega, vanilijevega vonja.
"Andrej?" reče Izi in se mi zazre v oči, jaz pa gledam njo. Kot, da bi se moje zelene oči zmešale z njenimi, lešnikovo rjavimi očmi.
"Ja, Izi."
"A si prepričan v to, kar delaš. Punco imaš in ne moreš, me, kar poljub-" svoje ustnice približam k njenim in jo poljubim.
Potem se odmaknem, jaz se smejim, Izabela se smeji in si grize ustnico.
Potem se Izabela čez čas nagne bližje, in tokrat me poljubi ona. Občutim se, njene tople, mehke ustnice na mojih, njen čokoladni vonj, njen sladek okus. Še nikoli ni bilo tako lepo, pri nobeni. Zdaj je popolno, prečudovito, preprosto čarobno.
--
Kasneje greva gledat film, Izi zaspi na moji rami, vzamem jo in jo odnesem v posteljo, ji ugasnem luč in ko že stojim pri vratih, ona zamrmra.
"Lučko naredi," s tihimi koraki se odpravim do njene postelje in na spalni polički prižgem majhno lučko.
Potem se usedem na rob postelje zraven nje, ampak, da ona leži. Poljubim jo na čelo, "lepo spi."
"Ne it, strah me je," reče in njene prestrašene velike oči me opazujejo.
"Okej, nikamor ne grem," rečem ter se usedem nazaj na rob postelje, in ji začnem božati po laseh.
"Ne skrbi, tukaj si varna," rečem medtem, ko moji prsti drsijo čez njene kostanjevo rdeče lase.
Izabeline oči se začnejo zapirati, naenkrat je zmanjka, zaspi.
~~~
opaaa :smirk: