Zjutraj me prebodi grozen zvok budilke, super čas za šolo si rečem. A na obraz se mi nariše nasmeh, ko zagledam Izi, ki spi poleg mene.
Približam se ji in jo poljubim na lice, "dobro jutro."
Na obraz se ji nariše nasmeh, še preden odpre oči. Z rahlo hripanim glasom mi odzdravi, "jutro."
Potem se spet samo gledava. "Nehaj, me tako gledati," mi očitajoče reče Izi.
"Ne morem," spet se zazrem v njene oči.
Ona se skobaca iz postelje in se pretegne. Ko stoji že pri vratih, ji rečem, "daj no Izi, kam se ti mudi?"
Nameni mi zapeljiv nasmešek, "v šolo," mi odgovori.
Izabela nato izgine v kopalnico, vrne se kot nova oseba. Nova oblačila, nič več razmeršenih las, nasmeh na obrazu.
Skupaj zajtrkujeva, kmalu po zajtrku se začneva odpravljati v šolo.
Izabela še s v ogledalu popravlja frizuro, jaz pa se naslonim na steno in jo opazujem. Ne morem zadrževati nasmeška.
Izabela opazi moj odsev v ogledalu in mi nameni pogled, "zakaj se tako smejiš?"
"Samo ne morem si pomagati, srečen sem in ti si tu."
"Andrej?"
"Ja,"
"Nehaj me tako gledati." Približam se ji odzadaj, "kako?" rečem in ji namenim preveč zapeljiv nasmešek.
Ko jo hočem poljubiti, ona premakne svojo roko na moje ustnice, "zamujava v šolo."
"Agh, Izi, samo en poljub," rečem in se zazrem v njene oči.
"Kasneje," reče in si svoje lase popravi za uho. Mmmm čokoladni šampon.
Hodiva v šolo, zunaj je sončno, sonce pronica skozi drevesa, ki že dobivajo jesenske barve.
"Izi," rečem tokrat prvi njeno ime, morem ji povedati za Leo.
"Mhm," reče in se mi prijazno nasmehne. Ne spet, ta njen nasmeh me spravi ob pamet.
"Jaz, no, v bistvu," ne najdem pravih besed, "pustil sem Leo."
"Ou, a zaradi mene? Ne bi rabil narediti tega, zaradi mene-" Izabela začne, kar nekaj nakladati, jaz jo pa prekinem.
"Izi, v redu je, saj sem jo mislil že pred časom, samo nisem vedel kako."
Res sem pogrešal Izabelo.
Od daleč vidim, kako prihajata Luka in Mila. Z roko poiščem Izabelino in jo stistnem. Moji prsti se prepletejo z njenimi.
"Hej, vse bo v redu," me poskuša umiriti Izabela.
"Mila, Luka!" se navdušeno zadere Izabela, čez cesto in jima pomaha.
Luka me oplazi z pogledom in se sploh ne zmeni zame, nasmehne se le Izabeli.
Mila se mi nasmehne, najprej pogleda Izabelo, nato mene potem pa najini prepleteni roki.
---
Nasmehnem se Izabeli, nato pogledam na Andreja ter se mu nasmehnem, pogledam še njuni prepleteni roki in Izabeli pomežiknem.
Čutim, kako se Luka zraven mene napne.
"Si v redu?"
"Ja," zamrmra Luka. Ni v redu. Vedela sem že od takrat, ko sem videla njegove modrice.
Izabela in Andrej se nama približujeta.
"Luka, umiri se," pogledam ga, "Izabela je v redu, prosim ne začni se spet kregat z Andrejem."
"Okej," zamrmra. Ni več isti odkar ve, da mi je čas štet.
"Mila," reče Luka in se zazre v moje sinje modre oči.
Preden bi lahko Luka karkoli nadaljeval, se ob nama znajdeta Izi in Andrej.
Izabela me stisne v objem, čokoladni vonj. Vzdihnem ga, nikoli ne vem, kdaj ga bom zadnjič.
Andrej se živčno prestopa iz ene na drugo nogo, medtem pa vse močneje drži Izabelino roko.
"Mila, v šolo moreva," me opomni Luka, res mu je nelagodno in rad bi me zvlekel od tu.
"A se dobimo danes pri Andreju?" vpraša Izabela, očitno zdaj živi pri njemu.
Jaz navdušeno pokimam, Luka nič ne reče. Izabela in Andrej gresta na avtobus, midva z Lukom pa peš v šolo.
"Mila, lahko govoriva, prosim?"
"Ja, povej," v njegovih očeh se lesketajo solze.
Odkar sem mu povedala, da sem bolana in bom umrla je tak.
"Mila, resnično te imam rad. To že veš, ampak jaz ne zmorem, ne prenesem misli na to, da boš umrla," spodnja ustnica se mu trese v očeh pa nabirajo solze.
"Tudi jaz te imam rada," rečem in ga stisnem v objem. Kakšen je občutek, ko umreš? Ne! Nehaj razmišljati o tem.
"Rada bi, da se spet razumemo z Izi in Andrejem," pogledam ga v oči, "prosim bodi prijazen do Andreja, to je vse, kar še te prosim."
Luka pokima.
---
Pouk se vleče, razmišljam le o moji smrti, prijateljih. Pravih prijateljih. Razmišljam o mojem fantu, Luku. Pogrešam jih.
Spet zakašljam. Sovražim kašljanje, pljuča me že bolijo od tega.
V zvezek napišem naslov poglavja, ki se ga učimo in pripišem ob rob datum. Takrat se mi zabliska pred očmi še štirje dnevi do Izijinega rojstnega dneva.
---
Končno zazvoni šolski zvonec, vsi se začnejo prerivati čez vrata, jaz pa obsedim na stolu, nimam dovolj moči, da bi se vstala.
Z rokami se podprem na mizo, prvo premaknem eno nogo, potem še drugo, vstanem se. Uspelo mi je. Sami mi je uspelo.
Odpravim se na hodnik, na katerem je glasno, v ušesih mi odzvanja šolski vrvež.
Nekdo mi položi roko na ramo, obrnem se. Vame zrejo oči moje najboljše prijateljice, njene rjavo lešnikove oči me gledajo. Naenkrat občutim val domačnosti in topline.
"A si v redu," reče Izabela.
Pokimam, čeprav ne drži preveč.
Ona še ne ve, moja najboljša prijateljica še ne ve, da bom umrla, da bo izgubila najboljšo prijateljico. Kako naj ji povem? Mogoče ji je povedal že Andrej... Bom ji jutri, ja jutri ji bom povedala.
"Greva nekam, ne da se mi biti več v šoli," reče Izi, končno besede, ki sem jih želela slišati, tudi jaz ne prenesem več šole.
Primem jo pod roko, "pojdiva."
~~~
Milaaaa :pensive: