On me le na kratko pogleda,
jaz se pasem na njem.
Njegovi lasje so mehki,
moji trdi, oljnati.

Njega gleda ves svet,
ki meni ni prav nič lep.
Zdi se mi da imam možnost,
manj kot ena od deset.

Mimo mene se sprehodi,
moje srce ponori, sanjala ga bom še kar nekaj noči.
V trebuhu me žgečka,
možgani odpovejo,
kocine grejo pokonci,
moja lica vse povejo.

Pozdravi me bežno,
je mogoče zardel?
Sploh ne ve da ljubim ga obsežno,
občudujem vsak njegov del.

Opogumim se, srce mi skoraj pade v hlače,
ko izrečem bi prisedel?
Od veselja skačem,
ko njegov odgovor je vesel.

Od takrat tičiva skupaj,
sva kot hlače in majica,
med nama preskakujejo iskre,
ko se poljubljava.

Zdaj ni več rdečice,
tudi v trebuhu ne žgečka me več,
saj ob njemu biti je povsem normalno,
kot da nikoli se mi to ni zdelo nevarno.

Motila sem se, moja možnost je bila deset od deset,
zato zdaj kupi mi vsaj sladoled.