Vedno sem bila rada sama v tišini,
v tisti popolni, samotni milini,
nato pa kar naenkrat si se zgodil ti ...
Od takrat naprej me je groza tišine.
Od takrat naprej me je strah tiste miline.
Razen, če si ob meni, ko zavlada tišina,
takrat mi je še vedno popolna tista milina.

Ljubezen je plitka beseda preveč,
da bi opisala ogenj, ki v meni vzplamti, vate zreč.
Včasih je preprosta, kot gledanje obzorja,
a včasih težka, kot poslušanje utripa morja.
Ampak s tabo ljubim početi oboje.

Ko vstopil v moje si življenje,
minilo večno je trpljenje.
Moje srce ti zdaj lahko kar dam,
saj je tako polno tebe,
da ga že težko štejem za del sebe.

Moje oči te obožujejo,
moj obstoj je zdaj le zate,
ampak je moja duša, ki zaljubljena je vate.
Saj s svojim nasmehom v njo prinašaš svetlobo
in tališ v mojem srcu ledeni oklep in dobo.
Ko sem te prvič videla, sem vedela,
da bi naredila vse, da te bom v večnost gledala.

V vsakem življenju te bom poiskala,
v vsaki večnosti te bom izbrala.
Kajti vsak dih brez tebe je kot roža brez cveta,
kot pesem brez svojega poeta,
prazna in v temno samoto odeta.

Če bi najino ljubezen kot nektar iz keliha pila,
bi v njej se znova in znova utopila,
vsakodnevno bi si jo nalila
in z njo hrepenenje v svoji duši pomirila.
Zate strup brez pomisleka bi spila,
če bi se lahko v posmrtnem življenju ob tebi zbudila.

A jaz zate ne bi le preminila,
jaz zate ne bi le morila.
Zate bi naredila veliko več –
jaz bi zate živela,
jaz bi zate trpela.
Kot živijo zaljubljeni,
kot trpijo pogubljeni.

In ne glede, kolikokrat ti povem, da te ljubim,
ti svoje ljubezni ne bi mogla opisati, pa če te milijonkrat poljubim.