Živijo,
zdaj kar nekaj časa nisem bila aktivna na pilu, sem imela Zgodovinsko pa Cankarja državno, pa dva testa ...

Sem se pa odločila, da malo dokumentiram, kaj se kaj dogaja v naši šoli.
Danes imam za vsa eno zanimivo zgodbo o športni ...
Ampak še prej morete vedeti nekaj dejstev o naši šoli:
1. Je podeželjska šola
2. Kjub temu je zelo velika, kot stavba in glede na število učencev.
3. Glede na število učenev je med 5 največjih šol v SLO (nisem iz Ljubljane).
4. Na našo šolo hodi okoli 1000 učencev. Ima 6. podružnic.
5. Ima ogromno učiteljev
No, to bo to od dejstev. Preidimo k zgodbi.

Pri športu mi gre kar dobro, pri krosu sem po navadi med prvih 10 punc (nas je nekih 60 v generaciji).
Nisem dobra le v teku, gredo mi tudi druge discipline ... Razen odbojke. V odbojki sem bila vedno tako obupna, da sem se mogla zelo truditi, da sem dobila 5 šport (imamo učiteljico, ki je kar stroga a na koncu večinoma vsem da 5).
Aja, še nekaj dejstev o učiteljici:
1. Je kar stara
2. Zelo dobra po srcu
3. Stroga
4. Kar veliko se dere, zato je nekateri ne marajo, ampak jaz vem, da je to zaradi tega, ker si želi, da nas bi tako spodbudila, da bi dobile boljše ocene. Jo pa imam že od 6 razreda.
5. Ves čas govori, kako nam bo dala 2 ali 3, na koncu nam vedno da 5 ali 4.
No, tale zgodba o moji žalostno grozni odbojki pa se nadaljuje takole:
letos nas bo pri odbojki ocenjevala igro tri na tri. Že ko smo začele vaditi, se je učiteljica ves čas držala za glavo, ker samo bile večinsko obupne. Jaz pa še posebaj, saj je tu treba združiti vse, kar mi je že prej delalo težave. Zgornji, spodnji odboj, servis ...
Saj sem s časom napredovala in vse smo, a še vedno moje igranje ni bilo bolje kot za 4. Jaz pa športne še nikoli nisem dobila manj kot 5. Strah pred tem, da bom dobila 4 ali celo manj me je tako stravmiral, da sem se enkrat po koncu ure športa zjokala sredi telovadnice. Vem, da je to čudno in morda si mislite, da preveč dramatiziram, ampak po navadi nisem taka. Še najbolj me je v jok spravilo to, da sem se trudila, pa mi vseeno ni uspelo.
Ko je učiteljica videla, da sem se jokala, me je poskušala potolažiti, sevda, saj je po srcu zelo dobra. Tudi sošolke so me tolažile in na koncu sem se nehala sekirati zaradi te ene zafrknjene odbojke.
No, prišel pa je dan ocenjevanja. v telovadnico sem prišla sprijaznjena s tem, da pač ne bomm doila 5. In nikoli ne boste ugotovile, kaj se je zgodilo. Ne, nisem dobila pet in tudi 4 ne. Pa tudi 3 in 2 in 1 ne. Med tem ko smo igrale za oceno, mi je žoga nabila prst in zdaj imam zvit prst. Juhej! No, seveda nisem vesela, sploh ker sem mogla zaradi tega spustiti nastop s flavto, ki sem se ga tako veselila. Sploh mi je bilo žal, ker bi mogla na koncertu igrati s svojim bratom ki igra pozavno in se je tudi on tega koncerta zelo veselil. Pa je šlo vse po vodi. No, vsaj odbojke mi ni treba igrati in še vadim lahko malo dlje, dokler me ne oceni. Vidite, dokaz, da je odbojka nevarna. Sem se pa iz te zgodbe naučila, da niso toliko pommbne ocene, ampak to, koliko se trudiš.
Morda vam sporočim, koliko na koncu dobim!
Vse najlepše in uživajte!
Kužica Cvetka