Danes je torek, deževen dan. Imamo počitnice. Pa vendarle se ne počutim tako, kot se mnogi med počitnicami.

Ah, kako sem nevljudna.

Pozdravljen-a,
naj se na kratko predstavim. Sem Mitzi. Seveda to ni moje pravo ime, ampak trenutno ne želim razkrivati svoje identitete. Prihajam iz Slovenije. Zelo rada si barvam lase. Vem, da to nikakor ni dobro in da uničuje lase, ampak vedno, ko si pobarvam lase v drugo barvo, se počutim kot nova oseba. Trenutno sem oranžna in mislim, da mi zaenkrat ta barva ustreza.

Da nadaljujem z pisanjem ....
Danes se mi pojavljajo razne misli. Vsake toliko se mi v glavi pojavi kakšen spomin. Gre za to, da pogrešam lansko leto, predvsem prvo in začetek druge konference. Namreč sem spoznala toliko novih ljudi. (Naj omenim da obiskujem 3. letnik srednje šole) Gre za to, da sem se počutila, kot da nekam spadam. Imela sem veliko prijateljev. Ne rečem, da jih sedaj nimam, ampak stvari so se spremenile.

Sploh se ne spomnim kdaj smo se spoznali in kako, vem samo kje. Blizu šole (pred šolo) obstaja prostor, kjer se vsi zadrževali, tako pred kot tudi po pouku in med odmori. Spomnim se, da sem takoj ko sem prišla z vlaka, skoraj da tekla tja, da sem jih videla. Vedno smo bili veseli en drugega. Bili smo si kot neka velika družina, ki se je samo večala.

Predvsem pogrešam enega izmed vseh. Tistega, s katerim sva si bila kot brat in sestra. Rekla mu bom kar Ayden. No, spomnim se, kako sva se drugim predstavljala kot brat in sestra. Vsi so verjeli, saj sva bila namreč vedno skupaj. No, kar se tiče šolskega časa. Po pouku sem namreč morala domov. Ko sem ugotovila, da imajo ure matematike na našem delu šole, sem vedno tekla, da jih pozdravim. Enkrat je to opazila celo paralelka, neka punca mi je celo rekla, da imam lepega brata. :joy: Spomnim se, kako sem mu kupovala majhne figure živalic. Ja vem, nekateri bi rekli, da smo otročji. Ampak to je pravzaprav čar mladosti. Lahko si otrok, s tem ni nič narobe. Včasih sva se sprla, ampak vedno smo te spore takoj pozabili. Eni izmed mojih najljubših spominov, so spomini z njim.

Pa nebom sedaj samo o Aydenu. So še drugi. Gre za to, kot sem omenila, smo bili družina. Ni se mi bilo treba pretvarjati, da sem nekaj, kar nisem. Bila sem jaz in to mi je ugajalo, ker sem lahko po dolgem času snela masko. Vsak izmed njih je poseben in vsakega imam rada.

Človek bi pomislil, kaj bi lahko šlo narobe? No, tudi jaz na to pomislim vsak dan. Nevem, preprosto nevem. Nehala sem hoditi na tisti prostor. Ko pripelje vlak, vedno zavlačujem, grem po najdaljši poti do šole in grem naravnost do učilnice. Naša družina se je razbila. To sem opazila, ko sem na začetku šolskega leta optimistično hodila na tisti prostor. Razbili so se v skupine, kar je bila vedno ''moja največja nočna mora''. Tudi Aydena sploh ni bilo. Gre za to, da je veliko novincev. Prav nič jih ne obsojam, saj smo bili vsi enkrat na njihovem mestu. Gre za to, da so naša prijateljstva bila potisnjena nekam v ozadje. Ayden in jaz si še vedno vsake toliko rečeva brat oz. sestra, ampak to je sedaj le brezpomensko. Tako sem nehala hoditi tja in postala samotarka, dokler ... No o tem nebom danes. Še sedaj, ko smo zaradi ukrepov proti širjenju novega virusa doma, mi redkokdaj piše kdo izmed naše ''družine''. Kot da smo neznanci.

Vem, da se časi spreminjajo, ampak mar ni nek pregovor, da je prijateljstvo večno. Lahko, da je večno, ampak sčasoma ponikne.

Želim vam lep preostanek dneva,
MISS MITZI

(BLOG LAHKO SPREMLJAŠ TUDI NA: https://mojnetakoskrivendnevnik.blogspot.com/