Pilov blogZločin v Tokiu: Brutalno maščevanje Hiroshija
7
Hello moji dragi/e Pilovčki/ke tukaj je novi del true crime bloga, ki se ga sigurno že vsi veselite( no ja bolj kot šole, ki se je ta dan začela:sweat:):stuck_out_tongue_closed_eyes:
Tokio je mesto neonskih luči in hitrega življenja, ki se nikoli ne ustavi. Toda včasih tudi najbolj živahna mesta skrivajo temne skrivnosti, ki tiho čakajo, da pridejo na dan. V enem skorajda pozabljenih predelov Tokia, se je v začetku leta 2021 zgodil umor, ki je zmrznil kri v žilah vsem, ki so slišali za njega.
Hiroshi Nakamura, uspešen podjetnik v poznih štiridesetih, je živel v modernem stanovanju v predelu Shibuya. Bil je znan po svoji strogosti in nepopustljivosti v poslu, a nihče ni vedel, da je imel tudi temno plat. Za njegovimi uspehi in bleščečo podobo se je skrival človek, ki je bil zmožen grotenskih stvari.
Bilo je deževno popoldne, ko je Hiroshijev poslovni partner, Kenji Sato, odšel na srečanje, za katerega je mislil, da bo zgolj še eno običajno pogajanje. A Hiroshi je imel drugačne načrte…
Občutljivčki poskrolajte:arrow_down::arrow_down::arrow_down:
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Kenji Sato je nič hudega sluteč vstopil v temno, zapuščeno zgradbo kjer ga je pričakoval Hiroshi. Kar naenkrat pa je začutil močan udarec v trebuh. Pogledal je navzdol ter videl, da se mu okoli trebuha širi velik rdeč madež na sredini pa je zapičen ročaj noža, ki ga je držal Hiroshi.:scream::scream::scream:
Kenji je padel na tla, v šoku in nejeveri, medtem ko je iz njegove rane začela teči kri.
A njegov mučitelj ni pokazal nobene milosti. S hladnim, brezčutnim prijemom je zgrabil Kenjija in ga odvlekel do pripravljene mize. Tam ga je priklenil z verigami, ki jih je prej namestil. Kenji, ki je bil že hudo ranjen in oslabljen od izgube krvi, je poskušal kričati, a Hiroshi mu je brutalno zlepil usta z lepilnim trakom, da bi ga utišal.
Nato pa je sledilo še bolj okrutno dejanje. Hiroshi je začel z počasnim rezanjem Kenjijevega telesa, medtem ko je bil ta še vedno živ. Z ostrim nožem je metodično razrezal Kenjijeve okončine, začenši z nogami. Kenji je obupano poskušal osvoboditi, a njegove sile so bile izčrpane, in bil je v smrtnem primežu. Hiroshi je nadaljeval s svojim grozljivim delom, dokler Kenji ni izgubil zavesti zaradi šoka in izgube krvi.:sob::sob::sob:
Ko je bilo trpljenja končno konec, je Hiroshi preostanek Kenjijevega telesa razkosal na manjše dele, ki jih je nato raztrosil po različnih delih zgradbe, da bi zakril sledi.
Ob truplu je pustil list papirja, prekrit s krvavimi črkami – "Maščevanje je sladko."
:weary:
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Preiskava je razkrila grozljivo zgodbo. Hiroshi je pred leti Kenjija zvlekel v finančno izgubo, ki je propadla, zaradi česar je Kenji izgubil vse – dom, družino in dostojanstvo. Zato se je odločil za najbolj brutalno pot kar jih je-umor.
Mesto, ki nikoli ne spi, je bilo opomnjeno, da tudi v nenehno bleščečem življenju prežijo sence, ki lahko uničijo vse, kar smo mislili, da vemo o svetu…
evo ga hvala, da ste si vzeli čas in prebrali. Zmeraj bom vesela vaših prijaznih komentarjev:hugging:
Tokio je mesto neonskih luči in hitrega življenja, ki se nikoli ne ustavi. Toda včasih tudi najbolj živahna mesta skrivajo temne skrivnosti, ki tiho čakajo, da pridejo na dan. V enem skorajda pozabljenih predelov Tokia, se je v začetku leta 2021 zgodil umor, ki je zmrznil kri v žilah vsem, ki so slišali za njega.
Hiroshi Nakamura, uspešen podjetnik v poznih štiridesetih, je živel v modernem stanovanju v predelu Shibuya. Bil je znan po svoji strogosti in nepopustljivosti v poslu, a nihče ni vedel, da je imel tudi temno plat. Za njegovimi uspehi in bleščečo podobo se je skrival človek, ki je bil zmožen grotenskih stvari.
Bilo je deževno popoldne, ko je Hiroshijev poslovni partner, Kenji Sato, odšel na srečanje, za katerega je mislil, da bo zgolj še eno običajno pogajanje. A Hiroshi je imel drugačne načrte…
Občutljivčki poskrolajte:arrow_down::arrow_down::arrow_down:
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Kenji Sato je nič hudega sluteč vstopil v temno, zapuščeno zgradbo kjer ga je pričakoval Hiroshi. Kar naenkrat pa je začutil močan udarec v trebuh. Pogledal je navzdol ter videl, da se mu okoli trebuha širi velik rdeč madež na sredini pa je zapičen ročaj noža, ki ga je držal Hiroshi.:scream::scream::scream:
Kenji je padel na tla, v šoku in nejeveri, medtem ko je iz njegove rane začela teči kri.
A njegov mučitelj ni pokazal nobene milosti. S hladnim, brezčutnim prijemom je zgrabil Kenjija in ga odvlekel do pripravljene mize. Tam ga je priklenil z verigami, ki jih je prej namestil. Kenji, ki je bil že hudo ranjen in oslabljen od izgube krvi, je poskušal kričati, a Hiroshi mu je brutalno zlepil usta z lepilnim trakom, da bi ga utišal.
Nato pa je sledilo še bolj okrutno dejanje. Hiroshi je začel z počasnim rezanjem Kenjijevega telesa, medtem ko je bil ta še vedno živ. Z ostrim nožem je metodično razrezal Kenjijeve okončine, začenši z nogami. Kenji je obupano poskušal osvoboditi, a njegove sile so bile izčrpane, in bil je v smrtnem primežu. Hiroshi je nadaljeval s svojim grozljivim delom, dokler Kenji ni izgubil zavesti zaradi šoka in izgube krvi.:sob::sob::sob:
Ko je bilo trpljenja končno konec, je Hiroshi preostanek Kenjijevega telesa razkosal na manjše dele, ki jih je nato raztrosil po različnih delih zgradbe, da bi zakril sledi.
Ob truplu je pustil list papirja, prekrit s krvavimi črkami – "Maščevanje je sladko."
:weary:
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Preiskava je razkrila grozljivo zgodbo. Hiroshi je pred leti Kenjija zvlekel v finančno izgubo, ki je propadla, zaradi česar je Kenji izgubil vse – dom, družino in dostojanstvo. Zato se je odločil za najbolj brutalno pot kar jih je-umor.
Mesto, ki nikoli ne spi, je bilo opomnjeno, da tudi v nenehno bleščečem življenju prežijo sence, ki lahko uničijo vse, kar smo mislili, da vemo o svetu…
evo ga hvala, da ste si vzeli čas in prebrali. Zmeraj bom vesela vaših prijaznih komentarjev:hugging:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
agghh obozujm tvoj nacin pisanja
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
zelo hudo kje pa si to videla
2
Kleopatra
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
o šit kok je to scary.... dober blog pišeš <33
1
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
