Hi,
če vas zanima, kaj se je res pripetilo naslednji dan Lily beri dalje!
Ponoči sem se prestrašeno zbudila. Zbudil me je grom, ter svetloba strele.
Ker v temi nisem ničesar videla, sem poklicala mamo. "Mamiiiii!!" STRAH ME JE!" Nič. Nobenega odgovora.
Vstala sem in na slepo, korakala po sobi. Okno sem pustila odprlo, da bi se malo naužila svežega zraka.
Zaletela sem se vanj in na lepem mi je zmanjkalo tal pod nogami.
"Aaaaaaaaaa!" Sem uspela reči preden sem prisala na trdi beton. Nebo je razsvetlila vijolična strela.
Zdaj me je bilo že pošteno strah. Ampak, to je moja ulica! Saj menda poznam hišo in vrt! Aha! Tukaj je ograja.
Splezala sem čez njo ter si natančno ogledala vrt. Ni bil naš.
Nebo je spet razvetlila strela in zagledala sem senco volkova. Za njim je stal prelep gozd nad katerim so se bliskale strele.
Sledila sem volku in prišla do prepada. Tudi volk ni šel naprej. Zastremla sem se v razgled.
Toda kakšen je bil! Gotovo najbolj lep razgled na svetu. Natanko na sredini je stala čudovita gora
obdana s skalami, na vsaki strani se je vsako sekundo zasvetila strela in čez vrh sem
videla zelo zgodnje sončne žarke. Tu bi lahko živela, sem si rekla. Čudovito je.
Zadaj mene je nekaj zašumelo. Obrnila sem se in zagledala svojo najboljšo prijateljico, ki se mi je nasmehnila.
"Emma! Kaj počneš tu?" Sem jo vprašala. "Ponoči sem se zbudila in poklicala starše. Niso se mi oglasili
in tudi doma jih ni bilo. Čudno, kajne? Nato sem vstala in kar naenkrat padla skozi okno. Zagledala sem volka in mu sledila v gozd. Zagledala sem tebe. Prav *i* ta *i* volk me je pripeljal. Kaj pa ti?" Mi je odgovorila. "Ista zgodba! Čudno!! Tudi mene je pripeljal *i* ta *i* volk. Kako za vraga, bi lahko bila dva *i* ista *i* volka?!"
Več v naslednjem delu...