To je pripoved nekega gospoda:
Družina, ki jo nenehno strašijo
Najbrž sem edini v družni, ki ni naletel na duhove, kajti vsi drugi imajo kup tovrstnih izkušenj. Naj povem, da družinske člane smatram za inteligentne, resne ljudi, ki si takih zgodb ne bi izmišljali, meni, ki nimam nobenih bližnjih srečanj z duhovi, pa se zdijo težko predstavljive. Kakor koli že, odločil sem se, da vam predstavim nekaj njihovih zgodb, ki so po mojem mnenju kar srhljive.

Moja mama je v mladih letih živela v hiši, v kateri je strašilo. Prepričani so bili, da je v hiši več duhov. Neko noč se je mama zbudila in zagledala temno postavo, ki premetavala njene stvari na nočni omarici. Predvidevala je, da je bila to moja stara mama in vprašala jo je, kaj počne. Glas v glavi ji je prišepnil, naj spet zaspi, zato je zaprla oči in utonila v spanec. Zjutraj je vprašala mamo, kaj je iskala v njeni sobi, a stara mama ji je zagotovila, da je ni bilo niti blizu.


Spalnica staršev je veljala za prostor, v katerem je najbolj strašilo. Nekoč sta se mama in stric odpravila v spalnico, da bi preverila, kdo zdrži dlje. Zavlekla sta se pod odejo in skrita čakala. Zaslišala sta, da se nekdo igra s sesalcem za prah. Mama je nemudoma skočila na noge in pobegnila iz sobe, stric pa je popolnoma prestrašen ostal sam. Nazadnje je tudi on pobegnil iz sobe in ko je prišel do stopnic, dobesedno poletel navzdol. Po pripovedovanju so bile stopnice izredno strme, tako da je res letel proti dnu, kjer pa se je nepričakovano in kot naročen pojavil dedek ter ga ujel v naročje. Vsi prisegajo, da je nemogoče, da bi lahko kdo tako preskočil tiste stopnice.

Moja mama se je raje družila s fanti in ko so se enkrat spravili nanjo in jo začeli pretepati, se je med tepežem ozrla proti hiši. Ob oknu svoje študijske sobe je stal dedek in opazoval dogajanje. Ni ji šlo v glavo, zakaj ni posredoval in ji pomagal. Ko se je pozneje vrnila v hišo in mu očitala, da jo je pustil na cedilu, je prisegel, da ves dan ni prestopil praga svojega kabineta.

Pri hiši je bila varuška, ki je sredi noči zaradi čudnih in strašljivih dogodkov prestrašeno stekla iz hiše.

Pozneje, ko sem bil star kakih deset let, je moja mama v bližnjem lokalu čistila prostore. Veliko se je govorilo, da tam straši, zato ob prejšnjih izkušnjah ni želela v lokal sama. Spremljal jo je moj očim in tudi sam na lastne oči videl nore stvari. Mama je stole dvignila na mize, se obrnila in ko je vnovič pogledala, so bili stoli spet na tleh. Najljubša igra tamkajšnjih duhov pa je bilo menda tekanje skozi velika kovinska kuhinjska vrata. Neke noči, ko so duhovi spet neugnano tekali sem in tja, je očim pred vrata postavil kovinski obešalnik. Nekaj trenutkov pozneje so zaslišali glasen tresk in šli pogledat, kaj se je zgodilo. Očitno se je nekaj zaletelo v vrata, na katerih se je videla vdrtina, ko so udarila ob obešalnik na drugi strani.

Še zadnja zgodbica, ki mi jo je povedala starejša sestra. Sama je stanovala v nekem blokovskem naselju, ki ga je spremljal glas, da tam strašijo duhovi. Nekega jutra si je umivala obraz nad umivalnikom in ko je dvignila glavo, je v ogledalu zagledala še en obraz. Povedala mi je, da je ostala mirna in na glas rekla: »Nima nič proti, da si prostor delim z duhovi, a le dokler me boste pustili pri miru in me ne boste strašili.«