Pomerila sem ogromno drsalk. A nobene mi niso bile prav. Nazadnje so ostale le še ene. A kakšne? Bile so najlepše drsalke kar sem jih kdaj videla. Namenjene so bile za umetnostno drsanje. Bile so črne le imele so bel puh kot skibucke, in na njih je bilo narisano zlato drevo spomladi. In bile so mi prav. In ko sem jih previdno pospravljala v škatlo je v klet prišel oči. Imel je telefonski klic. Verjetno je prišel iskati kakšen star načrt, ki ga hrani v kleti. Pogledal me je in rekel v telefon: »Derek! Te pokličem nazaj. Samo malo,« in je prekinil. Oči se le redko odklopi od telefonskih klicev. »Kje si dobila te drsalke, Ema?« me je vprašal. »Em, v omari. Jih ne bi smela vzeti?« sem bila zaskrbljena, da sem naredila kaj narobe. Pa še mudilo se mi je. Gašper res ni najboljša izbira za varuško. »Bile so mamine. Zelo rada je drsala. Seveda jih lahko vzameš. Mami bi bila nate zelo ponosna!« Ali sem mi je samo zdelo ali so se mu oči zasolzile? Zahvalila sem se in stekla proti jezeru. Gašper se seveda ni prav nič potrudil z varovanjem otrok. Tam sem srečala tudi brate in sestro. Gašper je do mene iz hokejskega igrišča prišel in mi zaklical: »Končno si le prišla!« Kot da se je z varovanjem otrok močno trudil ali celo mučil. Maks si je še vedno obuval drsalke, Anja in Blaž pa sta se bližala nevarnemu delu jezera pod staro vrbo, kjer led ni nikoli ravno trden. Za oboje sem poskrbela in nato sem Maksa učila drsati, čeprav je več kot drsal padal. Dvojčka pa sta se z našim Dedijem še dolgo igrala. Tako hitro se je sonce skrilo za vrh gore. Po nas je prišla Laura. Ona res ne mara drsanja, saj se ji je enkrat led udrl pod nogami in od takrat ima travme. A vseeno nas rada gleda ob drsanju. Doma nam je pripravila okusno vročo čokolado, ki je teknila vsem. In takrat smo šli v pižame in spat. A nekaj je bilo narobe z menoj. Zares močno me je bolel trebuh. In zato me je Laura odpeljala v bolnišnico. Zdravnica me je pregledala in mi priporočila: »Si morda bila kaj na snegu? Danes je bilo res hladno. Morda si se prehladila. Ali pa si telovadila in nisi imela kondicije?« To o kondiciji sem težko verjela, saj vsak dan tečem na bližnji hrib do neke kapelice. »Svetujem ti da veliko piješ čaj. In če se ne boš počutila bolje, ne hodi v šolo,« mi je še namignila. In tako sva se z Lauro odpravili nazaj domov. Zaradi diagnoze nisem bila nič boljše. Med drsanjem sem se zares zabavala. Tako sem cel teden, namesto, da bi drsala bila znotraj hiše in se močno brzdala, da me ne bi zamikalo hoteti učiti Maksa drsati ali se z dvojčkoma igrati na snegu. Bolečina v trebuhu pa je bila vedno hujša, čeprav sem se silila piti čaj. Najprej sem težko hodila in kasneje sem še sedela težko. Konec tedna sem samo še ležala. Nisem več hotela jesti in piti. In tako me je oči peljal v bolnišnico. Komaj sem ga prepričala. V avtu nisem sedela spredaj, kot po navadi ampak sem zadaj ležala na treh stolih pokritih z odejo. Vožnja se je zdela še daljša kot nazadnje. Najhujši pa so bili ovinki in makadamske ceste. Poleg bolečin v trebuhu pa mi je postalo še slabo. Tudi s semaforji nisva imela sreče. Ko sva končno prispela me je zdravnica pregledala kot nazadnje. A mi je naredila še ultrazvok. Le da je tokrat ob koncu pregleda zdravnica prebledela in očija poklicala k sebi v pisarno. Dolgo ju ni bilo nazaj. Vmes sem si ogledala predmete, ki jih je zdravnica uporabljala. Bili so precej zanimivi. Ni ju bilo deset minut. Ni ju bilo dvajset minut. Končno pa sta le prišla nazaj.