YEYYY SMO ZE NA CHAPTER 4...... UZIVITEEEE...
*modra* Chapter 4: The Unexpected Moment *modra*
I thought I’d gotten used to him. I was wrong.
The cafeteria was noisy, buzzing with people eating and laughing. I was trying to focus on my tray, ignoring everything else, when… I felt it.
Someone nudged me lightly on the shoulder.
I turned.
Enemy instincts.
He was standing there, leaning casually, smirk in place. But something… was different. He wasn’t teasing right away. He didn’t laugh or roll his eyes. He just… looked at me. Really looked.
“You dropped this,” he said, holding out a pencil I didn’t even realize I’d let slip.
I blinked. “Thanks,” I mumbled, taking it.
He raised an eyebrow. “You’re… quiet today.”
I wanted to glare. I wanted to tease. I wanted to do literally anything except admit that my heart just did something stupid.
“Maybe I’m… thinking,” I said, voice tighter than I wanted.
He smirked faintly, like he noticed everything. “Careful,” he said. “Thinking can be dangerous around me.”
I rolled my eyes, but my cheeks burned anyway. And then… he walked away. Not laughing, not teasing, just… gone.
And suddenly I realized: He’s unpredictable. He’s frustrating. He’s infuriatingly smart. And somehow, even when he doesn’t do anything dramatic, he still makes my brain spin.
I bit my lip. Was that… nice? Did he… care… a little?
Ugh. Another chaotic moment starring him. Another reminder that maybe… the enemy isn’t entirely my enemy.
And yes… my heart was already screaming: This is bad. Really bad.
Enemy instincts. Perfect.
*modra* Chapter 4: The Unexpected Moment *modra*
I thought I’d gotten used to him. I was wrong.
The cafeteria was noisy, buzzing with people eating and laughing. I was trying to focus on my tray, ignoring everything else, when… I felt it.
Someone nudged me lightly on the shoulder.
I turned.
Enemy instincts.
He was standing there, leaning casually, smirk in place. But something… was different. He wasn’t teasing right away. He didn’t laugh or roll his eyes. He just… looked at me. Really looked.
“You dropped this,” he said, holding out a pencil I didn’t even realize I’d let slip.
I blinked. “Thanks,” I mumbled, taking it.
He raised an eyebrow. “You’re… quiet today.”
I wanted to glare. I wanted to tease. I wanted to do literally anything except admit that my heart just did something stupid.
“Maybe I’m… thinking,” I said, voice tighter than I wanted.
He smirked faintly, like he noticed everything. “Careful,” he said. “Thinking can be dangerous around me.”
I rolled my eyes, but my cheeks burned anyway. And then… he walked away. Not laughing, not teasing, just… gone.
And suddenly I realized: He’s unpredictable. He’s frustrating. He’s infuriatingly smart. And somehow, even when he doesn’t do anything dramatic, he still makes my brain spin.
I bit my lip. Was that… nice? Did he… care… a little?
Ugh. Another chaotic moment starring him. Another reminder that maybe… the enemy isn’t entirely my enemy.
And yes… my heart was already screaming: This is bad. Really bad.
Enemy instincts. Perfect.
Moj odgovor:
Idk Just a gurl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Ne morm več ig
nekak sploh ne znam eksplainat tega problema sam jst sam tak ne morm več pa ne vem zakaj.
zdle sm tak 2 letnik in ta mentaliteta se je začela že v tak 9 klasu k sm a tak miserable v sobi cel dan, rezala sm se en kratek cajt all that tak edina stvar za katero sm nekak najdla cajt je bla šola o vsem ostalem nisem hotka razmisljat, nisem hotla hodit iz bajte, brez hobijev, pač misery.
Pol sm čakala tak fuk dolg da pridem na gimnazijo kjer lohka štartam ponovno in res je blo ok dobla sem boljše prijatelje tud ocene sm mela res v redu počutila sem se tak dobr.
letos pa pomoje padam spet v se hujse stanje dobesedno sem utrujena tak VES čas doma mi poskušajo vzet naprave telefon pa to sam iskreno nic ne pomaga takrat se pač samo uležem nekam. Ful bi rada razložila kaj je razlog mojih težav pa se sama ne vem samo čist vse na svetu mi zopet postaja breme že to da se oblečem pa nrdim najbl bejsik stvari mi je preveč za učenje mam komej kej volje zato tud moje ocene trpijo k mi tud ni tolk mar rada bi sam nrdila naslednje leto se pa pol šteje za naprej ampak vseen. nisem posebno žalostna pa tud ne vesela nekak sam ne vidim smisla in ne najdem energije za dobesedno nič. zdj če sm res upset se zgodi da se mal loh režem sam ni zdj take panike.
pa tak drug problem je pa da se in a way počutum izločeno pač I love my friends in vem da majo one tud mene sam nobena me ne bi izbrala za najljubšo kar me iskreno ni motilo in sem to tud sprejela sam zdj se je naši friend grupi prdruzla se ena k me iz enga razloga tak ful ne mara niti pozdravi me ne niti nič sam pač v istu friend grupi sva drugače sva pa bejsikli tujki in ker nas je zato zdj v skupinci tak liho število je zmee fuk akward kadarkol se mormo razdelit v pare ker jst zmeri ostanem sama in mi je mal bad idk.( ne mislim sw pogovorit z njo kee je zlo take bossy narave enkrat me je čist nadrla ker sm se usedla na njen stol, pa zanalašč me izloča iz vsega) in pač vse me majo rade sam nekak je nasa grupica 7 ljudi razdeljena na dve manjsi tak 4i( 3 pa se una sosolka) pa se 2 in jst sm tak lih nekje umes in če smo vse prisotne se nobeni ne morem.lih vključit v pogovor( saying that ostalih 6 me ma radih pa se rada pogovarjam z njimi tak da nism zdj nekk lonely spet)
iskreno ta drugi problem tud ce ne odgovorite bl bi rada spet najdla nekk voljo kee ne more. več s to konstantno utrujenostjo ker tud k se hočem učit pa nekj delat ponavad sam začnem sanjarit alpa sam obupam.
zdle sm tak 2 letnik in ta mentaliteta se je začela že v tak 9 klasu k sm a tak miserable v sobi cel dan, rezala sm se en kratek cajt all that tak edina stvar za katero sm nekak najdla cajt je bla šola o vsem ostalem nisem hotka razmisljat, nisem hotla hodit iz bajte, brez hobijev, pač misery.
Pol sm čakala tak fuk dolg da pridem na gimnazijo kjer lohka štartam ponovno in res je blo ok dobla sem boljše prijatelje tud ocene sm mela res v redu počutila sem se tak dobr.
letos pa pomoje padam spet v se hujse stanje dobesedno sem utrujena tak VES čas doma mi poskušajo vzet naprave telefon pa to sam iskreno nic ne pomaga takrat se pač samo uležem nekam. Ful bi rada razložila kaj je razlog mojih težav pa se sama ne vem samo čist vse na svetu mi zopet postaja breme že to da se oblečem pa nrdim najbl bejsik stvari mi je preveč za učenje mam komej kej volje zato tud moje ocene trpijo k mi tud ni tolk mar rada bi sam nrdila naslednje leto se pa pol šteje za naprej ampak vseen. nisem posebno žalostna pa tud ne vesela nekak sam ne vidim smisla in ne najdem energije za dobesedno nič. zdj če sm res upset se zgodi da se mal loh režem sam ni zdj take panike.
pa tak drug problem je pa da se in a way počutum izločeno pač I love my friends in vem da majo one tud mene sam nobena me ne bi izbrala za najljubšo kar me iskreno ni motilo in sem to tud sprejela sam zdj se je naši friend grupi prdruzla se ena k me iz enga razloga tak ful ne mara niti pozdravi me ne niti nič sam pač v istu friend grupi sva drugače sva pa bejsikli tujki in ker nas je zato zdj v skupinci tak liho število je zmee fuk akward kadarkol se mormo razdelit v pare ker jst zmeri ostanem sama in mi je mal bad idk.( ne mislim sw pogovorit z njo kee je zlo take bossy narave enkrat me je čist nadrla ker sm se usedla na njen stol, pa zanalašč me izloča iz vsega) in pač vse me majo rade sam nekak je nasa grupica 7 ljudi razdeljena na dve manjsi tak 4i( 3 pa se una sosolka) pa se 2 in jst sm tak lih nekje umes in če smo vse prisotne se nobeni ne morem.lih vključit v pogovor( saying that ostalih 6 me ma radih pa se rada pogovarjam z njimi tak da nism zdj nekk lonely spet)
iskreno ta drugi problem tud ce ne odgovorite bl bi rada spet najdla nekk voljo kee ne more. več s to konstantno utrujenostjo ker tud k se hočem učit pa nekj delat ponavad sam začnem sanjarit alpa sam obupam.



Pisalnica