31. DECEMBER (POPOLDNE)
Zopet sem se znašla na razburkani obali. Če sem iskrena, mi je tu kar všeč. Sama sem, le moje misli mi občasno delajo družbo. Nobenega človeka ni naokoli. Nobenega, ki bi mi zadal novo bolečino ...
"Ne moreš biti tu na takem mrazu!"
Prestrašeno se obrnem in ugotovim, da za mano stoji ati. Njegove zelene oči me nekoliko zaskrbljeno gledajo, medtem ko mu lase pšenične barve kuštra neusmiljeni veter. Na sebi pa ima le tanko temno jopico, iz česar sklepam, da je hitel.
"Saj je v redu," se poskušam upreti.
"Notri greva, Eleanor, in to pri priči," me ostro zavrne.
Na koncu se vdam — trenutno sem še preutrujena za prepire. Zato mu pustim, da skupaj stopiva v majhen blok zraven oceana in nato v njegovo drobno stanovanje.
Ko me posede za stekleno jedilno mizo, nenadoma izgine ne da bi mi povedal zakaj. A čez nekaj minut se vrne s predpasnikom, v rokah pa drži večji kozarec z ročajem, notri pa je temno rjava tekočina. Takoj se spomnim, kaj je to, in na obrazu mi po dolgem času zaigra nasmeh.
"Vroča čokolada s smetano," spregovorim, ko sede in mi postreže s pijačo, "najina stara klasika, kajne?"
Ati si gre z roko skozi goste svetle lase in odvrne: "Če sediš na ledeno mrzli obali, potrebuješ kaj toplega."
Oba se nasmehneva, nato pa čez nekaj trenutkov zamenjam temo: "Odločila sem se, da bom živela pri mami."
Ati mi nameni radovedni pogled in vpraša: "Res?"
"Veš, če bi živela pri tebi," počasi pletem odgovor, "bi morala zamenjati gimnazijo in s tem vse. Ne morem tega narediti v drugi polovici četrtega letnika."
Ati mi pritrdilno pokima. "Zdaj razumem," še pove.
Čez nekaj časa se odločim zopet zamenjati temo: "Zakaj sta se sploh z mami ločila?"
Atijev obraz v hipu postane resen in nekoliko bled. Zazdi se mi, kot da mu je neprijetno govoriti o tem. "Povedala sva ti, da zaradi vseh prepirov, ki sva ..."
"Ampak vsak par se kdaj prepira, ati" ga prekinem.
Ati zavzdihne in njegove zelene oči globoko zazrejo v moje. "Eleanor, to niso bili navadni prepiri," začne razlagati in roke ovije okoli pladnja. "Bili so nerešljivi. Vem, da boš vprašala, zakaj jih nisva poskušala zgladiti. A v resnici sva to hotela in začeti znova, vendar kdaj to preprosto ne gre. Pri nama ni šlo."
Malenkost šokirana zaradi odgovora, ki sem ga dobila, le tiho rečem: "Mhm," in pogled usmerim proti mizi. Zatem nenadoma občutim nekakšno divjo jezo. Ta sproži to, da glavo samozavestno dvignem n si jezno ogledam njegov obraz. "Se nista mogla bolj potruditi?" odločno vprašam, v očeh pa ob tem začutim nekaj solz, ki počasi spolzijo po mojem obrazu. "Mi resno nista mogla prihraniti bolečin?"
"Eleanor," z umirjenim glasom izreče ati, "ne razumeš."
"Seveda ne razumem!" zakričim, da moj glas odmeva po celem njegovem stanovanju. Ko ga zaslišim, se umirim, a v znak razburjenosti prekrižam roke.
Ati si s svojimi tankimi prsti seže po obrazu. "Včasih se nečesa ne da preprečiti tudi, če se trudiš na vso moč," s stisnjemi zobmi pove. Takrat dobim občutek, da je jezen name, vendar želi ohraniti umirjen ton.
A sama ne zmorem ohraniti strpnosti. V meni se je namreč nabiralo še več jezi in žalosti, tako da sem imela obraz rdeč, lica pa polna solz. V navalu močnih čustev sem tako vstala in s silo zalučala stol proti mizi. Iz mene so zatem prišle te besede: "Saj se sploh nista trudila! Ni vama bilo mar zame in za bolečino, ki mi bi jo s tem zadala! Vseeno vama je bilo!"
Takrat sem kljub atijevem ostremu klicanju tekla v mojo sobo. Tukaj sem še zdaj in bom verjetno še nekaj časa.